Twenty-Seventeen

Happy 2018 from down undeeeer! :) kakšno noro leto je za mano...sej že res, da sem si na lanskega Silvestra obljubila, da bo 2017 prekosilo vsa leta prej, a takih presežkov res nisem pričakovala! Toliko novih prijateljstev, držav, mest, izkušenj, toliko trdega dela, veselja, žalosti, korakov izven cone udobja in novih dogodivščin. NORO!  V 2017 sem obiskala tri kontinente (Evropo, Ameriko in Avstralijo), raziskovala mesta v 5 državah/zveznih državah (Švedska, NY, Massachusetts, Pennsylvania, NSW) in preživela 8 letov kar je skupaj nekje 44 ur in 20min v zraku!  Nasploh se mi precej dopade dejstvo, da zadnjih par preteklih let uspešnost le teh vrednotim kar s številom potovanj, preletenih ur in novih izkušenj iz tujine haha priorities sorted :D Absolutno pa še vedno ne verjamem čist, da trenutno živim v Avstraliji. SAY WHAT??? Vsekakor sem tole praznično sezono precej pogrešala našo zimo. Po Božiču (božično objavo najdeš tule) je blo treba itak hitr nazaj v službo vmes pa še planirat kam se dat za zadnjega v letu. Nekje sm prebrala, da je v šlo za načrtovanje novoletnega ognjemeta v Sydneyu 10,000 ur...približno tolk kokr sm tut js vložila svojga časa v temeljito raziskavo kam, kako, kdaj, kje itd... no na koncu je pa celotna zadeva izpadla nekako takole...

Silvestrovanje po Avstralsko (natančneje Sydney-sko):

Shock. Delala sem še cel teden po Božiču. In to večinoma ob 6:30 zjutrej ha-ha. Šefica mi nikakor ni “mogla” dat prostega 31.12. kar me je čiiiist razjezilo in užalostilo. :| moj plan je sicer bil – 31.12.: že od zgodnjega jutra (7am) kampiram nekje v vrsti za vstop v najboljšo cono za ogled silvestrskega ognjemeta, ko si seveda rezerviram najboljši plac, tam kampiram še nadaljnih 15 ur do polnoči. Hrane in pijače na pretek. Ekstra dobra družba, sonce, nč preveč gužve....HAHAHAHAHA potem pa svizec zavije čokolado v folijo! Realnost je bla seveda popolnoma drugačna. Nekako takole: par dni pred zadnjim decembrom smo z Yogs in Melty kovale načrt kako za vraga se bom js prjajcala kamorkoli v varovane cone, če pa delam do 4 POPOLDNE!!!! -.- absolutna katastrofa. Praznovanje novega leta v Sydneyu sicer poteka tako, da so po celem mestu določena območja za “gledalce”, za vstop v katere več al manj povsod čakaš v neki koloni. Ena so zastonj, za ene pa plačaš (mastno) vstopnino. Promet se v centru ustavi, zaprejo se ulice, parki, javni prevoz pa super organiziran. Za najboljša območja ljudje kampirajo pred vhodom v cono že od prejšnjega dne (sm prebrala na DailyTelegraphu, da so neke jakuze že od sobote zjutrej u šotoru pred vhodom v Mrs Macquire’s point – kamor sm tut js tako zelo hotla pridt- čakale, da bodo ja prvi pršli not in si zagarantiral najbolši spot, glavni razlog za to pa – VSE ZA DOBR FOTKO! Mislm, what, please go jump off a cliff). Torej ljudem se dobesedno zmeša in mislm, da sm bla čist upravičeno popolnoma iztirjena zato, ker sm mogla tist dan še v službo, med tem ko so se vrste daljšale in daljšale. Moj največji strah je bil sicer, da bom zamudila vrsto, ker spuščanje ljudi v cone deluje po principu – spuščamo do dosežene kapacitete (v našem primeru je blo to nekje 15,000 ljudi). Vsi najboljši placi načeloma le-to dosežejo že zgodej popoldne. Šefica Mimi, mi je obljubila, da bo poskusla prepričat taglavno, da bomo v nedeljo zaprti, ker itak ne bo nč folka. Na razsodbo smo čakal vse do sobote, js sm mela pa že tok različnih planov A, B, C, D, ŽNJ, da se mi je kr mešal. Še bol zmedena je bla Melty, ker je blo na njej, da gre v vsakem primeru že zjutrej zagotovit mesto v vrsti in dobit dobr spot. Na konc smo se po dolgih razpravah o izbiri cone odločile, da gremo na vse ali nič in zberemo Mrs Macquire’s Chair Point v Royal Botanical vrtovih – najbol oblegano zastonj mesto poleg območja okoli Opere in Circular Quay-a. Maksimalna kapaciteta je bila tu v preteklih letih dosežena okol 3-4.....Kdor visoko leta..........torej v soboto je bil kafič tok prazn, da me je Mimi poslala domov, še predn sm začela delat. Ok tole obeta....predvidevam, da bomo v nedeljo zaprti in po tihem že odpiram šampanjc v mislih... Pol mi pa zvečer ta ista flaša šampanjca zamašek katapultira direkt v glavo – nč ne bo, bomo kr delal jutr! Po posvetu s cimrami se odločm, da Mimi pošljem obsežen sms z vsebino tipa: “prosm prosm prosm, to je moja edina možnost, da vidm ta ognjemet, sam zrd tega sm ostala v Sydneyu, ne morm zdej zamudit celga dogodka prosm prosm dej me prej spust” in tako dalje in tako naprej...njen odgovor je bil seveda “ ne morm, ker, kaj pa če bo ful ljudi???” sej jo razumem, ampak plisssssssss!!! No luck. Treba je blo prilagodit plan novim razmeram. Melty bo šla zjutrej v vrsto, našla bo dobr plac, s kolegi rezervirala toliko prostora, da se bomo lahko še tri riti prštulile zraven. Yogs bo šla s kolegico okol 2-3 v vrsto čakat in držat mesto, dokler js ne pridm takoj po šihtu (šele po četrti uri popoldne) v to isto vrsto in se uštulim tam k njima...sounds like a solid plan. V soboto zvečer smo se tako podale še v šoping za hrano, ker tole bo pa res waiting game.....needless to say, da smo kupile vsega boga od slanega do sladkega, zdej sm še upam, da bomo dejansko lahko skup silvestrovale.....ponoči valda nism spala...vse kar mi je hodilo po mislih je blo "mi bo ratalo, mi ne bo ratalo?!?!?!" Nedelja zjutrej; ustanem ob 5:30, torbo sem mela že prštimano, spakirala še hladilno vrečko z vso hrano in direkt v službo. DEAD, literally! V treh urah smo mel vrjetno ene 4 stranke. Čista mrtvina. Melty mi med tem pošilja update v živo iz vrste hahaha ob 7 zjutri je bla že celaaa kolona – pa sami azijci. Menda. Potiho sm upala, da si Mimi premisl in me prej spusti iz službe. 9:38.....Mimi: “če bo ob 10 še vedno taka mrtvina, lahko greš.” Js: “WHAT?!?!? OMGGGG” (že pišm Yogithi, da naj se spoka od doma, ker bom čez 20 min na železniški, let’s dooo this aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!!)......9:56 *invazija folka na Bondi Wholefoods Cafe, Surry Hills, NSW*.....9:57 do 12:13...od kar delam v tem kafiču, še nismo mel tooook prometa. Prsežm. Ljudje so kr drli not, naročila so tok hitr padala, da so reveži printrčki za račune komej še dohajal, mi pa tut! Men je šlo kr na jok z vsakim novim azijcem k je stopu na naše dvorišče. FAK, ZAKVAJ MI TO DELATE?!?!?! Med tem ko sm se utapljala v vseh smoothijih, sokovih, kombučah in sendvičih, nikakor nism mogla nehat mislt na možnost, da ne mi ne bo uspelo prit do Melty in bit priča praznovanju v samem središču mesta. Umes sm se stokrat preklela, zakaj sm se sama tok napsihirala s tem ognjemetom (btw, tole je blo že 10+ let top 5 na moji bucket listi) in si stalno prigovarjala “pa sej ni spet tok posebno, najbol bi blo, da greš direkt spat in pozabš use”, “sej ti bo ratalo, maš to”, “če ne boš pršla tja, boš šla pa nekam drugam, sej maš polno planov B!”......po 12 se je stanje počasi začelo umerjat. Fakinšit. Tole je pa blo. 12:43: Mimi: “ko Trini poje malco, lahko greš” .....Js *picking my jaw off the ground* “resno?!?!?!?!” ....v momentu se mi je pozitiva vrnila v zavest....yaaaas zdej pa res mam to!! Popokala sm svoje torbe in zdirjala čez vrata, BYE BITCHES, see ya next year!! Ujamem vlak za center glih za glih. Yogs se mi pridruži kasnej, ko bom že v vrsti. Tečmmmmmm!!! Valda sm umes stopila dol na napačni postaji (pozabila, da dela krožno, upssss), zašla s poti, pršla do vhoda in spremljala kolono vse do parka, kjer se je jasna linija kolone popolnoma razgubila. Vse skupej je blo nakonc sam še ko neko združenje....”ammm excuse me, where is the the start of the que???” no na začetku vrste je stal tip z rumenim napisom “que starts here” popolnoma neviden ljudem v okolici hahaha prvo moje vprašanje seveda – a je sploh kej možnosti, da bomo še pršli v park??? Model prav da absolutno, ko dosežejo kapaciteto, ga bodo obvestil in bo nehov spuščat ljudi v vrsto. Mal si oddahnem. Upam, da Yogythi še uspe! Čez kašne 20 min smo končno vse tri v vrsti za vstop na Mrs. Macquire’s point. Uspelo nam je glih za glih, ker so kašne pol urce kasnej zaprli vrsto...zdej pa čakamo.

Yes, this is the start of the line and not a random gathering :O

Premikamo se po polžje...opazujemo celo kačo ljudi kako se počaaasi pomika po hribu, ki se zdi še takoooo daleč od nas. Po kakšnih dveh urah čakanja končnooooo stopimo iz trave na asvalt wohoooo, hud napredek. Smo že bližje, samo še tale hrib, dva ovinka pa smo na ciljni ravnini. Po nekaj več kot treh urah čakanja smo uradno ZNOTRAJ CONE!!!! Vse tri ko ene budale vse navdušene izvajamo happy dance sred ceste po uspešno prestanem security check-u. To je to punce. We made it!!! js sm bla totalno iz sebe in kr nism mogla vrjet. Zdej nam pa ostane samo še to, da najdemo Melty. Menda so območje, kjer je ona s kolegi šparala plac, zaprli, ker je bilo direkt ob vodi in je blo menda že prepolno. Melty je mela seveda svoj plan kako nas spravt not...glede na to, da so vsi dobil smejkota na zapestje z markerjem, ni blo težko “ponaredit” znakca in nam zagotovit vhoda v cono....we’re in! Omg. Kakšen razgled. Omg. Tole bo noro! Še vedno nism mogla verjet. I made it, I’m in, i’m gonna see the Sydney Fireworks!!! Naš plac je bil direkt v prvi vrsti, ob vodi, v senčki s precej dobrim razgledom na Harbour bridge, še celo nekej Opere se je vidlo. Zdej nam pa ne preostane druzga kot da sam uživamo in čakamo na večer.

Seveda smo mal zavidal vsem tistim, ki so bli tist večer zasidrani v marini na svojih jahticah in jadrnicah, si predstavlam kakšen razgled je šele iz tam...bogatuni eni! :o mi smo do večera kartal, jedl, se slikal in se spoprijateljil s sosedi (needless to say, da smo bli k sardine v konzervi itak :D) na nebu so nas zabavala športna letala, ko je padel mrak pa light show na vodi in mostu. Ob 9 je sledil prvi pravi ognjemet, čeprov “otroški” (namenjen tamalim, da grejo pol lahko spat haha), je bil tako veličasten, da še nism vidla takšnega. Razgled iz naše vrste definitivno ni bil slab....ko bi le ljudje vsi lepo sedel in užival, namest stal in tiščal svoje tace s telefoni in selfie palcami v zrak – poslednično pa zablokiral razgled vsem ostalim.. jaoooo raja, learn to enjoy the moment! Po otroškem ognjemetu je sledila še runda Cards against humanity in že je bla ura 11...folk se je začel gnest, da bodo ja vsi vse vidl kljub drevesom in ostalim ljudem. No me smo ostale kr na naši poziciji stran od ostalih, ker smo čist solidno lahko sledile dogajanju. Odštevanje zadnje minute se je začelo s projekcijo na mostu...v zraku si lahko čutil napetost in pričakovanje vseh...ob polnoči pa...buuum... to, na kar smo vsi (nekateri tut več kot 24ur) čakali in to kar zagotovo ni razočaralo. Wau. Ne morem opisat z besedami pa tut s temi parimi slikami, ki jih imam, ne. Absolutno vredno vseh ur čakanja, stanja v vrsti, šprinta iz službe in vsega researcha, ki sem ga nrdila za to novo leto. Just whoa, I made it! We made it! :) 

No, če povzamem; približno zaporedje dogodkov tukajšnjega novoletnega praznovanja za večino gledalcev zgleda nekako takole: od jutra na soncu čakaš v vrsti na vhodu približno 3+ ure, nato te čaka nekje 13+ ur na lokaciji, chilliraš, kej poješ, popiješ, poležavaš, igraš družabne igre, če se ga nacukaš, te precej hitro odstranjo, potem končno pride čas za ognjemet...uživaš v 12 minutnem spektaklu, ob 12:30 te pa že podijo domov...po celem dnevu je to itak edina stvar, ki si jo res želiš – dom in postla. Sicer te čaka še preizkušnja kako pridt domov ob trumah ljudi, ki derejo na vlake, buse in zapolnjujejo pločnike ter ceste. Še dobr, da smo me kr kratko razdaljo od doma, tko da smo šle kar peške in se gladko izognile gužvi na javnem prevozu. Novoletni dan smo večinoma prespale in se pozno popoldne odpravile poležavat plažo, ko se je raja že spokala domov. :D Ni kej, relaksacija je bla definitivno potrebna, ker je bil zame torek že nov delovni dan in to ob 6:30 zjutrej!

še kar težko verjamem, da se je vse to zgodilo prav meni...kakšna srečnica sem, da imam priložnost doživet nekaj takega in živeeeet na drugem koncu sveta...there is no greater feeling than a feeling of self-accomplishment and being proud of your achivements. Svaka mi čast, definitivno mi ne gre slabo u lajfu!!! :D

I hope 2018 treats you well people. Make it count, I know I will for sure!! :***

Current status: UNemployed

Daily updates no more!

Ker mi čas enostavno ni več dopuščal dnevnega beleženja dogodkov in predvsem zato, ker sem bla že tok v zaostanku s pisanjem, sem se odločila, da opustim bloge na varjanto dnevnika. No pa moji “spomin k zlata ribica” možgani so tut dodal svoj del k tej odločitvi. Anyways, nč bat, blog bo še vedno v teku, samo v mal manj strukturirani obliki :D

Prejšn tedn v pondelk (30.10.) sem uradno vložila odpoved! YAAAS! Roxy me je seveda probala prepričat v to, da vztrajam vsaj še en teden, pa ji nikakor nism mogla dopovedat, da še en teden u resnici pomen še dva, zaradi tedenskega odpovednega roka (če ga ne daš, plačaš 250$). Majkemi, da je šla na use ali nič s prepričvanjem do te mere, da je potegnila svojo meneđersko karto vn in me probala prepričat, da mene edino iz naše ekipe dejansko vid kot bodočo meneđerko...al nism mogla kej, da se ne bi mal nasmejala :D ni varjante...sej ni problem v tem, da mislm, da ne zmorem....ampak js NOČEM in pika. I’m done with this shit! :D no, ko je končno vidla, da me ne bo premaknla, se je sprjaznla in odnehala. Seveda sm mogla potem še na “sestank” s taglavno, kjer mi je povedala, da je moj zadnji delovni dan PETEEEEK (sam še 5 dniiiii!!!!) in da hoče vidt, da vseeno rada prihajam na delo, da sem 100% na delu in da opravljam vse kot je treba...ja fajn, no pressure, zdej mam pa še to na grbi, da se bom sekirala, kako morm dobit usaj eno donacijo, da ne bodo mislni, da zabušavam. Podpišem obrazec za odpovedni rok in voila I’m almost a free elf now!! Mislm, da ne rabm omenjat kako je blo na delu haha tokrat smo mel teren k San Francisco...gor pa dol pa gor pa dol...hiše pa tut k v krošnjah dreves... leg day every day! Sej, al se spravš premagat tistih 50 stopnic do gor, sam k pridš do vrat in vidš nalepko “do not knock”, bi se pa kr vrgu dol v globino iz verande....da ne omenjam, ko delaš obhod in pozabiš, pa se znajdeš pred to isto hišo, ampak, ker je ni na tvojem seznamu potrkanih, se spet hrabro podaš v boj...just to see the “do not knock” sticker one more time. Pol pa sam še jokaš. Mislm, da se mi je to v celem tednu zgodilo ene 5x. Prvo donacijo v tednu sem dobila v torek. Pol mi je mal odleglo in se nism več počutila tko pod pritiskom. Ok, vsaj eno mam. In pol do petka nič...pa sm spet postal živčna...kaj pa če; me ne bodo plačal?!?! Me bodo še pred petkom odpikal?! Oh the joys of over thinking everything. :)  no mi je uspelo še prlezt do petka. Majkemi, da sm komej čakala ta dan. Čeprov po drugi strani mi je blo pa z vsako vožnjo na lokacijo in nazaj težje, ker sem gruntala samo še o tem kako ne bom več vsakodnevno preživljala časa z vsemi idioti iz moje ekipe, k so mi vedno polepšal dan in nrdil delo za odtenk lažje...v petek sm bla prov žalostna, sploh, ko so mi vsi rekl, naj ostanem...priznam, da sem razmišlala, bi, ne bi, bi, ne bi..BIIIIIIIII???? Pol sm šla pa še zadnjič na teren...in odločitev je padla. NO MORE, NEVER EVER AGAIN!!! haha sem se pa potrudila in za zadnji delovni dan že na vsezgodej zjutrej spekla muffine za celo ekipco, k so mi btw fantastično ratal in so jih razgrabil! Poleg tega sem dobila še zadnjo donacijo in si res ne bi mogla želet boljšega zaključka. Hvala univerzumu za tako posrano kariero trkanja ljudem na vrata in zbiranja donacij. At least I did save five children’s lives! *.* no priznam pa tut to, da sm občasno mal zabušavala hihi ampak, kdo pa ni! ;)

V soboto sem izkoristla še zadnje službeno ekipno druženje. Po izmeni v kafiču so me  punce pobrale in smo šle proti Olympic Parku na odbojkarsko tekmo gledat enega od naših sodelavcev. Prvič, ker je blo tekmovanje menda na državni ravni al kva, smo dale 10$ za vstopnico. Drugič, na vhodu na tribuno ni blo žive duše, k bi to vstopnico dejansko prečekirala. Tretjič, Brandon sploh ni igrov, še za sekundo, ga ni blo v igri. Četrtič, to je bla najslabša tekma odbojke kar sem jih vidla v lajfu. And there goes my 10 bucks, right out the window. Pol smo šle pa z Roxy in Ronnie še na večerjo - pice že sto let nism jedla, pa še košček nutelline pice, k jo je naročila Roxy, po tem, ko je cel opopoldne težila, kako se mora nujno spet spravt v formo....on Monday, she says (sej zato sem ji pa v pondelk, kot malo zahvalno darilce prnesla carrot sticks and beetroot hummus hahaha she loved it) haha

Končno se v nedeljo zvečer NE tolčem po glavi zakaj morm u fakin službo naslednje jutro in rajš uživam večer v dobri družbi in dobri HRANI – spet. Haha it’s weekend, social calories don’t count. Z Melti sva raziskovali Newtown, hipsterski predel Sydneya z nešteto kafiči, restavracijami in second hand trgovinami. Naju je prepričala indijska restavracija, za sladičko pa “mal” čokolade v Max Brennerju (če že v Nyc nism pršla do njega!).

Ponedeljek....moj prvi “prost” dan po kašnem mescu bi rekla. Aaaaa! Sicer sem mogla v pisarno odnest še vse službene zadeve (iPad, majčko, kapo itd.) in podpisat uradni odhod iz firme. Valda sm se mal še zadržala v sobi za druženje in počvekala s kolegi...dokler do mene ni pristopu eden glavnih menedžerjev in me vprašov, če čakam na koga posebnega...sm rekla nop, sam mal še uživam zadnje momente z ekipco. Pa mi prav model, ja potem te bom pa kr mogu prost, da odideš, ker bomo kmal začel z uvajanjem (čez 10 minut haha)...fakinhel, ni panike, se že pokam. OFFICIALLY, DOBBY IS A FREE ELF! :D sonce ga seka, js sm končno čez dan frej in ni vrag, da ne grem (spet) mal po mestu. Paše, res paše! Sredi tedna se mi je končno uspelo dobit še z Anjo, po naključju, sva se usklajeno oblekli, ugotovili, da je tut ona iz Novega mesta in v celem popoldnevu, ki sva ga preživele skupej, sva bli deležni še čist preveč ostalih sumljivih naključji...haha Anja, hvala, da si si vzela čas! Ko se vrneš v Sydney, greva pa še na kakšno kosilo! :)

Sej veselje ni trajalo dolgo, ker bo treba kr hitr najt novo službo. Še dobr, da sem vsaj za vikende še v kafiču in mi ni treba skrbet, da si ne bi mogla pokrit najemnine in hrane.  Ves čas sem zagonila za to, da sem spet, kot na začetku, hodila po mestu in razdajala CVje po kafičih. Ker nimam RSA dovoljenja (za strežbo alkohola, k stane približno 100$), bom mogla najt nekej v običnih kafičih in ne restavracijah/barih. Al pa bilokje drugje!! Current status: unemployed. Yas! Cel tedn sm iskala place kam bi še lahko odnesla CV. Hejtam, k rečejo kul, pust nam življenjepis pa te pokličemo. ZIHR?! Napadla sm tut Gumtree spletno stran in vse kar sm dobila je to, da sta me dva placa kamor sm poslala prošnjo, začela followat na Instagramu. WTF?!?! Mela sm sicer že en intervju v Dessert baru Bay Vista (le poinstagramejte, omg!!!), took sm se veselila, da bi lahko delala tam ampak k so mi povedal, da je sam 16$ na uro, me je pa kr minilo :( Tko da do tega momenta še nč sreče z novo službo. Sm pa usaj vidla še eno novo okrožje mesta...Parramatta, kamor sem šla na intervju...fuuul lušno in fuuul živahno. Prec bi živela tam, če ne bi mela tok kul cimrov doma, k so prooov veseli, da sm končno popoldne in proti večeru doma, da lahko kakšno rečemo. :)

V petek sm bla zmenjena s puncami iz prejšnje družbe v baru kamor smo šli vedno na Friday night drinks...Louise me je počakala zunej in sva šle skup v družbo. Kaj je blo luštno spet vidt znane obraze! Tok smo mele za prediskutirat, da kr nismo utihnle. Ronnie je v tem času postala še meneđerka svoje lastne ekipe tko da je naša oriđinal ekipca čist razpadla. V momentu, ko nism bla obkrožena s kolegi, do mene pristop glavna meneđerka...”joj veš za v prihodnje ti povem, da ne smeš več pridt sm, v našo družbo, ker to je še vedno službeno druženje tko da žou ne morš bit zravn.” Hahaha sej nism vedla, kako nej se odzovem. Amm kaj, v "javnosti popolnoma odprt bar" pravš, da ne smem več pridt? :D ti so čist usekani. Še dobr, da sm se jih losala.

Sobota je bla spet rezervirana za večerno druženje z Melti...tokrat sva odpujsale v Glebe, še eno hipstersko področje Sydneya kašnih 10 min hoje od mojega doma...tle majo v italjanskih restavracijah naše pičiče kot appetizer...žou niso isti brez rozike, predvsem pa brez mojih bajskov <3

Večer sva itak zaključile v stilu, chillirale sva ga v Central parku, za vogalom od mojga stanovanja, kjer dejansko sploh še nism mela možnosti uživat, ker sm vedno delala!!! Privoščle sva si največjo porcijo sladoleda ever, it was too much even for me!! Pol sva pa sklenile pakt, da od zdej naprej greva sam še po zdravih kafičih na večerjo in brez sladic (razn ob posebnih priložnostih...mogoče, ko dobim službo haha). 

Anyways, počasi sm se prvadla na življenje v Sydneyu in lahko rečem, da je vse stokrat lažje zdej, ko sem si našla nek krog prijateljev s katerimi lahko preživim svoj na novo pridobljen PROSTI ČAS!! :D aja pa še vreme se počas reeeees preveša v poletno, kratke hlače so zun, majce brez rokav glih tko, smrekce in bunkice so pa tut že po vseh trgovinah in šoping centrih razstavljene...Christmas is coming! :D

Do naslednjič pa......čaubau from Down Under! ;)




p.s. ne veš, kaj se je dogajalo prejšnji teden? Prečekiraj TUKAJ! :)

»Hello, how are you doing today?« -- *slams the door*

Pon 23.10.2017

Stanje pripravljenosti: kr spet je pondelk?? Pa kako -.- niti približno nism prpravlena na nov teden čvekanja z random folkom, skoooos! Ajde. Vsak dan rabm 1. Sej to bi mogla zborbat. Ajde. Po petkovi fešti se v pisarni še vedno sestavljajo puzzli dogodkov haha vsak drug k pride doda kej novga v žakelj dogodivščin po »zastonj« neomejeni pijači....hahaha ta teden nas menda čaka zahteven teren. Tokrat gremo v Inner City kar pomeni okrožja Sydneya – ljudje so bolj direktni, več je izobraženih, premožnejših in več je takih, ki ti samo zaprejo vrata pred nosom. Menda bomo mogli ubrat drugačen pristop! Čez vse pomembne točke gremo na dopoldanskem uvajanju. Nato nas čaka še nekaj »pitch« traininga in ne dolgo za tem že šibamo na teren. Roxy nas skipa na dodeljenem terenu, kjer vsak začne svoj 6urni pohod. Ker smo tok bliz mesta, je večina ljudi itak v službi, zato prvih par ur preživim s teticami, k itak ne znajo angleško (večinoma Grkinje in Vietnamke). V prvi polovici dneva, nič sreče zame. Trudim se biti samozavestna, direktna in poskušam kljubovat »izgovorom« ljudi, ampak mi še vedno nekako ne uspeva...avtomatsko me ustavi nek čut, da če človek reče ne, ga pač ne bom probala prepričat v to, da reče ja. Ajdčau. Prec obupam menda...bom mogla dalj ustrajat pa kakšen objection več shendlat bi rekla Roxy. Softič. Ponovni obhod dans začnem kašne 45 min prej kot ponavadi, ker je četrt mojga terena glavna cesta in posledično nerezidenčno območje. Wtf. Potrkam pri vratih. Odpre mi prijazna gospa...mal čvekava. Pove, da je iz Vietnama, js ji itak natrosm usega možnega. Zgleda zainteresirana! Že vpisujem podatke....tooo! prideva do podatkov o kreditni kartici. Joj, to pa ona ne bi. No pol pa št. računa. Okej to pa lahko. KUL! Ni bla čist sigurna v št računa ampak ajde. Vrjamm na besedo in nisem rekla naj gre še enkrat za zih prevert. Še podpis...YAS! Thanks for signing up! Kva sm bla vesela wopwopwop! Kličem Roxy, ta je tut cela naspidirana u telefon, da če mi rata v tem okrožju, mi lahko  rata povsod! YA THINK??? Polna zagona šibam naprej nabrat še mal kontaktov, ker se zaenkrat gibljem na preeeenizki cifri. Ob 7 je čas za appointments. Guess what...noben od mojih ni doma. Pejte se solit. K bi mel jajca mi u faco rečt NE, se ne bi trudila hodt nazaj...matr ej! No good thing is, da sm edina poleg Roxy dans dobila donacijo. Yaaaas. Zdej pa morm sm še na wc. Nujno. Tole ni ok, da cel dan nimaš možnosti it. Aaaaaaaaaajjjjj, zakvaj je tok ležečih policajev po tem mestu!!! Še dobr, da sm bliz doma....ampak ne, itak se umes spomnm, da morm še u trgovino (ha, I told you that it will be the most inappropriate time to go next time)...do doma komej še zdržim. Cimri so ful ponosni name in se veselijo z mano haha Pedro se skos norčuje, tak people hater k sm js, da tkole vztraja v tej službi. Thanks bro! Sej res, bomo vidl kok časa bom še....

Poraba denarja: fasnga=30$, SKUPAJ = 30$

Tor 24.10.2017

Stanje pripravljenosti: it's a new day folks! Dans spet ciljam na 1! Zgleda, da bo krasen, vroč dan....še vedno nism kupila črnih kratkih hlač. I refuse to spend my money on that!! Dans na uvajanju treniramo kako hendlat »izgovore« (objection-e) – sm samo na penziji, lahko prek neta to uredim, morm se z možem pogovort, ne morm si prvoščt, že podpiram druge organizacije...itd. men je to najteži. Sploh ne najdm besed, kako bi se s tem spopadla na terenu. In pol vedno rajš rečm »ok, ajd čau« haha I am a delicate flower! #sorrynotsorry :D iz centra mamo približno 15min vožnje tako da zmečem kosilo vase in si nahitrco uštimam vse papirje. Matr tale vožnja me zmerej tok zživcira, prov vsakič k se usedemo v kombi se začnem sprašvat zakaj mi je tega treba, zakaj si to delam, ne bi raj zamenala službe??? Koza. Prvih par vrat. Ustavm se pr paru in začnem basat. Pravta, da si ne morta glih prvoščt, pa se probam spomnt kva smo se dopoldne naučil...jooo al sta dva v hiši, to je 85centov na osebo na dan, ju prpravm do tega, da začnem vpisvat podatke...pol mi pa tip prav – ja mislm, da nisi čist zastopila, res nisva za. Sorry, byeeeeee! I tried haha naslednja vrata...odpre azijatka. V bolj polomljeni angleščini se nekej že zmenva. Par stvari ne razume, zato pokliče 15 letnega sina, da ji mau prevede. Zgleda za, zagrabila je za vabo! Vpisujem podatke. Oooo že zbiramo državo, oooooo, kartica, bleeee js bi rajš št. računa, jaooooo ok, tokrat trikrat preverm številko računa (btw, una od učer ni mela pravilne št. zato je šlo use u maloro jaoooo, sm vedla, da bi ji mogla zatežit!). tokrat ne bom nrdila iste napake! Sam še podpis in SAVE! Another child saved in Vietnam!!! Roxy je čist adijo haha js pa tut, prva donacija dneva od useh YAAAS, jutr pokam balon! Najrajš mam pa, da že takoj na začetku dobim eno...k to pol pomen, da lahko dan mal bol na izi speljem. In sm tut ga! Matr je vroče, mogoče, si pa re smorm kratke hlače kupt. :o zagovorim se s stričkom Portugalcem, k mi razkaže cel svoj vrt...itak ga odpihnem s svojim poznavanjem paradajza, peteršilja, bučk in drugih vrtnin, ki jih mamo tut mi na vrtu...on pa mene z MANGOTI, PASJONKO IN AVOKADOM! Kva pa folk tle, kr mango drevesa tle goji. Stričk ni za stvar, da bi rešu kašnega otročka v tujini. Pa nč. Pr sosednji hiši opazm še enga strica, k je glih pršov s sprehoda s svojim psom. Od daleč ga prjazno pozdravm...un mi pa zalaja nazaj »I'm not interested!« sm rekla, stric al nč ne progajam. Pa me je kr napizdu nazaj, kako sm nesramna, da mi je že povedov, da ga ne zanima pa mu še kr najedam hahaha kreten, zanalašč mu na najbol osladen način zaželim čudovit dan in vso srečo. BYE FELICIA! Popoldne spoznam tetko Makedonko. V polomljeni angleščini pomešani z makedonščino mi pove, da je skuhala filane paprike za kosilo. Škoda k tem tetka ne morm nč razložit pa prodat, k me itak nč ne zatop :( mi pa polepšajo dan, k se usaj pogovarjajo lepo pa niso nesramne...sam še za jest mi more kera dat pa bom vesela haha Drgač mam pa najraj folk, k se vid na vn, da majo dnarja k pečka, pa rečejo, da si trenutno res ne morjo tega prvoščt. Kakšna šala. Sonce, hoja in govoričenje te res tok izčrpajo, zvečer se sam prevrnem nazaj v kombi. Aaaaah, sediiiim!! All i need now is bed. Kljub že drugi donaciji ta teden, sploh nimam nobene motivacije za to delo. Tako me mentalno izčrpa to čvekanje in vse zavrnitve, da mam povn kufr vsega še predn začnem z delom. No so pa vsaj cimri čist navdušeni nad mojim drugim zaporednim uspešnim dnevom. Yuuuup! Tomorrow is a new day, let's gooo for the third one then!

Poraba denarja: SKUPAJ = 0$

Sre 25.10.2017

Stanje pripravljenosti: precej energično začnem jutro. Zajtr, blog, zrihtat služba. Končno se spet počutm mal bol naspidirano! Držim pesti, da nas dans ne presenet dež! Tokrat na uvajanju vadimo kako napletat pogovor – rapport! Pismu, ponavad mam glih s tem najmanj težav...nakladanje! not in this job I guess! Sam, da vidm face ljudi, k me majo povn kufr prec k odprejo vrata...al me že use mine in posledično pol tut ne težim, ko mi enkrat reče ne. Roxy vseen misl, da gre men to fulll dobr od »ust« js ne vem kdaj me je ona poslušala! Sicer sm pa spet met Top New Reps! Yaaay, I can pop a baloon! In kaj dobim?! Srečko za podrgnt, k mi ni prnesla nič. -.- ne morm vrjet, da je že sreda! Se mi zdi, k da nimam nč od lajfa! Sam u službi sm...domov pridm ob 9 zvečer in grem spat!

Matr je soparno zunej. Takoj k me Roxy spusti vn se zapodim na prvo dvorišče...ogovorim strička Grka, ki prav, da kaj pa bodo ženske delale, če se ne poročijo...sm rekla ja kaj, u službi bodo pa življenje bodo mele...pa prav no, no, no! Sm rekla uredu bo stric. Se vidva lejtr. Iz kerga stoletja je pa on pobegnu. Nikjer ni nobenga...še ulce so čist prazne. Najdem eno gospodično. Zapričava se....mam dobr filing! Tole bo neki. Attack! Vpisujeva podatke. Mam jo! Šit, ne ve kašn ma račun. Jebemtiš. Gre pogledat, išče po mailih, nč. Joooo dej no! Si zlowda app za banko, da končno lahko vid številko računa. Kočno. Vpiševa podatke, preverm stokrat, če je use pravilno. Tooo application sent. Kličem Plan pisarno. Spet mi ne dela telefon. Ja pa kva še?! Prosm gospodično, če si lahko sposodm njen telefon in jih končno prikličem. Sej ne da se mi je že drugič to zgodilo. Urejeno, done, zaključeno! Yaaas! Zdej loh zabušavam do konc dneva :D kva ga pa sonce seka dans, neverjetno! Tko je vroče, da bi se res mogla hidrerat ampak kaj k pol nimam kam na wc....sej sva se z enim tipom glih o tem zapričala haha je reku da ne ve kako to zmorem. Jao, še zmer se mi zgodi, da se s kr enim folkom, k točno vem, da ne bo nč od njih, zapričam u nedogled. :D sej pol sm skoooor še eno Vietnamko dobila na krov, pa je na konc, k sva že vse dale čez, rekla, da nima kartice in da more še z možem govort. Prov. Pridm nazaj zvečer. Al je šele poooool dneva minilo! Kva sm zmatrana. Še sreča, da zadnji dve uri vedno hitr mineta, ker je game time in mormo dobesendo tečt od vrat do vrat, k jih še nismo obkljukal. Zihr, tekla pa ne bom. Ljudje v ožjem okrožju mesta so vidno bolj nesramni...prvič se mi zgodi, da mi jih par kr zapre vrata pred nosom že po uvodnem »hiii, how are you doing today« *slams doors* hahaha whaaat?! Ne morm si pomagat, da se mi v glavi ne prislika Alja, kako odpika takšne in drugačne prodajalce po telefonu..prodajalec »blablabla« Alja: »me ne zanima, dijo« *poklop telefon* (love you sisss! :D). Al zvečer se mi že tok ne da, da se vlečem k megla. Komej čakam, da Roxy pošlje zadnji sms, nas pobere in pičimo domov! HOMEEE!

Poraba denarja: I stopped keeping score! -.- mislm, da nč :D

Čet. 26.10.2017

Stanje pripravljenosti: nehala sm pisat dnevna dogajanja. Ups....sej tega kar me je čakalo dans res ni težko pozabt haha spet se dopoldne prekolnem, zakaj zavraga še vedno nism kupila črnih kratkih hlač...menda je že skor poletje pravjo ljudje. Še vedno smo v Marrickvillu, kar spada pod Inner City. Dans mam fuuul razgiban teren in sploh ne vem kako naj se lotm zadeve, da bom najbolj efektivna. Tole naselje je res luštno. Polno vrstnih hišk, vsi imajo dvorišča...kjut! no, sam ljudje k živijo tle niso tako kjut haha že v prvi polovici dneva sm dobila par *door slam-ov* za dobrodošlico. Seveda se pa povsod najdejo tut izjeme...vkorakam na dvorišče čudovite hiše. Gospa je glih zunej zalivala svoj vrtiček. Prijazno jo pozdravim in načnem pogovor. Zgleda prijetna. Mal čvekava, mi pove, da je iz Libanona itd itd...ni zainteresirana za donacijo, ampak js useen ostanem minutko dlje. Povabi me v hišo, mi ponud vodo, piškotke za na pot mi da pa še eno hruško! Top...to je to kar sm hotla, da sm končno tut js spoznala osebo, k mi je dala hrano! Haha moj cilj je dosežen. kmal po tem sm skorej dobila enga strica vietnamca, k u bistvu sploh ni živel pr tisti hiši ampak je delov kot gradbinc (k so prenavlal) pa sva se tok začvekala, da sm že pršla do kreditne kartice, ko mi je omenu, da nima sabo. Haha sm rekla ni panike, lahko pokličeva banko :D hahaha jaooo glih ene 20min mi je uzeu stric pa nakonc ni blo nč sreče. Trenutno nism niti približno na ustreznem številu kontaktov z ljudmi tko da bom mogla kr hitr stopt pa se nehat zadržvat pr kr enih...like usual! 10 min later....just down the road...potrkam na vrata...po dolgem čakanju mi odpre mlajši moški. Prec mi pove, da se je glih zbudu haha sej ne rabm povedat, da ni biu zainteresiran...ampak sva se tok zapričala, da se je kr smestiu na verando, si pržgau cigaret in sva čvekala...predstavu se mi je kot Xavier, pa sm po faci vidla, da stoposto ni avstralc. Pa sva na konc pogruntala, da je Makedonc in da mu je u resnici ime Vladimir. Po moje sva se zihr kašne pol ure pogovarjala..o vsem možnem. Je reku, da je on tut učas to isto službo delov in da jo je hejtov...točno iz istih razlogov k js haha kaj sva se nasmejala. Drgač je pa igralc in menda si je spremenu ime zato, ker je vedno na avdicijah poslušov samo o putinu, socializmu, sovjetski zvezi itd. Haha si morš mislt. No sej, če js ne bi delala, bi verjetno še kr čvekala. Čist sm sfalila s to službo, majkemi. Pozno popoldne se mi na ponovnem obhodu pridruži Roxy...zakon, z njo je vedno vse bolj zabavno. Najprej se zagovoriva pri eni hiši...in ugotoviva, da je ženska SLOVENKA!!!! Men se je skor strgal. Teta Agata je iz totega Maribora , čuj! Sam u Avstraliji živi že odkar je bla stara 4. Škoda, nč ne govori po naše. Ampak noro...čist me je šokirala. Sej smo jo skor dobile na krov, sam je hotla še mal raziskat tko da sva se dogovorile za appointment. Nadaljujeva svoj pohod. Vkorakava na dvorišče hiše...vhodna vrata so bila odprta. Samo da sva stopile na vrt zaslišva zmešan pasji lajež in zagledava tri male cucke kako tečejo proti nama...sej nisva vedle kaj naj, u sekundi so bli pr nama celi razjarjeni in najmanjši skoč name in me z gobcem zagrab za koleno...sploh nism vedla kaj me je zadelo haha Roxy ni vedla al naj ga brcne, udar, dvigne al kva...itak sva se od šoka sam smejale. Pol pa pride tetka vn in prav sej niso nč nevarni, ne bodo nč nrdil..me sva se sm obrnle pa pičile vn...nikakor se nisva mogle nehat smejat haha odpravva se naprej in po parih minutah mi prav Roxy, da mi je cuck zluknov hlače! Sm rekla kvaa, sej pol sm pa tut začela čutt, da me mal peče...pogledam in vidm, da me je do krvi. Matr prase malo. I hate dogs!! -.-  nč, še dobr, da je sm površinska praskica! Greva dalje, ker je že skor ura cajt, da se vrneva nazaj k slovenki. Itak je ni blo doma, kaj pa druzga tako da nič donacij zame dans. Na poti proti mestu, kamor gremo na Thursday night dinner, začnem razmišljat o dejanskih posledicah tega pasjega ugriza...še bolj pa po tem, ko so mi cimri predlagal, da naj grem k zdravniku (pa usi od doma tut!)...in pol je pršov moj inner hipohonder na plano – tetanus, steklina.........O FAK! Cel čas večerje sem googlala, kam grem lahko takoj k zdravniku, kljub temu, da nihče od domačinov tle ni zganjov panike... Vsi General Practicionerji so bli že zaprti..edino kamor lahko grem je urgenca. Nč, prva stvar jutr zjutrej, grem k zdravniku!!! Zdej sem že 99% odločena, da ne bom nadaljevala s to službo, tole je bla kaplja čez rob! Še jutr ne vem, če bom sploh pršla. Mi je čist useeno, tut če bom mogla plačat 250$ (»kazen«, če v teden v naprej ne poveš, da odhajaš iz službe). Doma pokažem bojno rano cimrom. Pedro pravi, da niti slučajno ni možnosti, da bi dobila steklino. Pa da rana ni huda in ni potrebe, da še danes rinem do urgence. Ok. Jebemtiš, kva me še ne bo doletelo use! -.-

Poraba denarja: večerja=13$; SKUPAJ = 13$

Pet 27.10.2017

Stanje pripravljenosti: ready to go to the doctors! Že takoj zjutrej sem pičila k najbližjemu GPju. Pa je una rekla, da je zdravnik obtičov v prometu in da bo ful pozn, naj pridm nazaj ob 11. Mrš. Grem do druzga, kaj me pa stane. Pridm v čakalnico in prav teta, da mene ne morm nč brez Medicare kartice. JA PA PIZDA?! Lahko pa plačam 75$ za pregled. Ja, k mi kej druzga preostane?? Čakam, da me pokliče mlajši zdravnik azijc. Povem mu kaj se mi je zgodilo on se pa sam smeje haha sej ni kej, zanimiva zgodbica. Z njim delim še svoje skrbi glede potencialnih okužb in cepiva, pa prav, da v Avstraliji nimajo pasje stekline...samo netopirji, pa še to tak mejhn procent in gor proti severu države. Ok. Zdej sm pa pomirjena. Za dve minuti, kar sem bla v ordinaciji sm plačala 75$. Yaaaay!!! Nč odločm se, da vseeno grem danes še oddelat, pol je pa to to!! Roxy mi prnese malo darilce, »cause you're doing so good!« ja pa iiii, ne morm ji zdej povedat, da mam dost usegaaa! :( haha nč da vidmo dans kva bo. Na terenu ni nč posebnega. Če nam uspe dobit dovolj donacij do katerekoli ure, gremo lahko takoj domov a.k.a. v Side bar žurat. Vsi so ful motivirani, men je pa ravno do Kosova. Niti se ne trudm, ležerno čvekam s folkom, če me odjebejo tut prov, ajd čau, ustavlam se po poti, še vedno se čudm, kaj vse folk goji na svojih vrtovih in kako je vse to normalno. Palme, mangoti, limone kr po cesti. Pa random živali :D 

Sam še komej čakam večer!!! Tokrat se teh 6 ur vdela leče k ogaben smrkelj...*bruh* haha tok sm utrujena od usega, da se pa tut js že vlečm približno tko. Ura je 19:17, ko me Roxy končno pobere na lokaciji. Sam prevrnem se u kobmi. Poleg nje je v kombiju še Brandon in obema smrtno resno povem, da je to to zame, da ne morm več te službe delat...pa me ne jemleta preveč resno. Prov prov. Na poti v center in na party se ustavmo še na večerji čist bliz mojga doma v Broadway šoping centru....INDIJSKAAAAAAAA!!!! po takem dnevu ej...sem bla pa zvečer najbol srečen otrok daleč naokol. Kaj je pa pasal en Butter chicken in garlic naan <3 indijska je LAJF!!! Vsi v party petkovem moodu stojimo v vrsti za vstop v klub. Mi dobimo zapestnice za zastonj pijačo (to je vsak petek za zaposlene..škoda k ne pijem, k bi se ga lahko dobr udesila  in pršparala bajne dnarje :D). Luštno se je tkole podružt s temile mojiim debilčki od sodelavcev, res so pojave! No na konc so me itak prepričal, da ostanem še en teden in da dam odpoved v ponedeljek pa si tko pršparam 250$...I've done it for two weeks now, might just do it for one more right?! Jutr delam ob pol 10...kar pomen, da bo early start again...js pa še zunej. Jooooj!!! Bejžžžžžž

Poraba denarja: večerja=12$; SKUPAJ = 12$

Sob 28.10.2017

Stanje pripravljenosti: I CAN'T!! -.- I'm too tired!! -.- please universe, help!! Nekako se sklobasam iz postle in uštimam semi-spodobno. I look like death. Legit. Popapcam zajtrk in šibnem proti Proteiniju. Spet delamo k norci. Opažam, da se po dveh tednih weekly službe ful bolj samozavestno počutm pri sprejemanju naročil in govorjenju z ljudmi, nč več mi ni hudga! Usaj nekej pozitivnega me bo naučila tale (med)tednska služba! Toook je blo vroče dans, da je blo za crknt. Še dans sm bla ful velik zadej v kuhni. Zdej delam že vse kuglce, pa čokolado za oblivat bounty tablice poleg vsega že klasičnega dela. Megan me vpraša, če želim prevzeti izmeno, ki jo je prej opravljala Nancy, ker ta ne bo več mogla delat. To pomeni 7 ur vsak dan vikenda...zakon! itak sem rekla ja in itak sem ji povedala, da bo tole moj zadnji teden v zdajšnji službi...se je sam smejala pa me vprašala, kako sploh zdržim :D Doma me preseneti NOV PRALNI STROJ! Al smo tok veseli k radio in bi kr usi naenkrat radi pral. Haha končno si operem še vse ostale cunje in se spet lahko zmišlujem kaj naj zjutrej oblečem. S cimri se zvečer končno spet vsi družimo...al me ni nikol doma, da bi lahko kašno konkretno rekl! Tole bo treba spremenit...jutr bom mogla soočt Roxy z mojo odločitvijo....pa da vidmo.

Poraba denarja: SKUPAJ = 0$

Ned 29.10.2017

Stanje pripravljenosti: poskušam sestavt sporočilo za Roxy...pišem, brišem, pišem, popravljam, pišem, pošljem. Huh. Joooj sej še dobr, da grem delat zdele...tut če me kliče se ne bom mogla javt :D work work work work work work šalalalala! Zdej pa že teče delo k po maslu, levo desno gor dol, šibamo! V pomoč nam je prišla še ena nova punca iz Malezije...mal se še lovi, pa skos podira sistem nalaganja umazane posode v stroj in čiste iz stroja...jooooj, sej vem, da se še uči, ampak k je povn lokal pa res ni časa umikat pa premikat :/ jo bomo že strenirale.  Se mi pa končno mi zdi, da se tud z Megan in Amy začenjamo malo bolj na prijateljski ravni pogovarjat in ni več tako uradno use. Kar je kul, da se počutim mal bolj domače in definitivno ful rada delam tle. Aaaaah, zakaj dnevi čez teden ne minevajo tako hitr k vikend?! -.- Roxy mi je odpisala, da me pokliče zvečer in se pomenva...pa sm bla glih pod tušem k me je klicala, pol se pa ni več javla...nč bomo vidl kaj poreče jutri...sm 100 posto, da me bo na vsak način hotla prepričat da ostanem še dalj časa....aaaaaaah, I guess we'll see tomorrow...

Več pa naslednjič.... ;)



p.s. Kako je potekal moj prvi teden nove službe pa si lahko prebereš TUKAJ! :)

Chicago – City that stole my heart

Zdaj, ko imam po povratku domov v Slovenijo končno čas, da se v miru vsedem in razmislim o celotnem potovanju (pa uredim vseh milijon slik, ki sem jih posnela :o), se je našla tudi minutka za to, da vam predstavim Chicago skozi moje oči.

1. stop: Boston!

Ob vsej tej noriji in bezljanju okoli, sem si končno vzela en večer, da spišem prvi sestavek o mojem potovanju po kampu. Verjamem, da ga že nestrpno pričakujete! :) Najbolje, da kar nadaljujem, kjer sem ostala....klikni tukaj, če si izpustil/a prispevek o našem odhodu iz kampa! ;)

Goodbye camp, goodbye KSA

Kar kurjo polt dobim, ko zdaj razmišljam in pišem o tej izkušnji, ki sem/smo jo doživeli to poletje...torej še zadnjič je pred vami dnevnik naših kamp dogodivščin in še zadnjič se oglašam z dnevnim opisom dogodkov...(se opravičujem, če se bo komu zdelo, da pretiravam in da sem drama queen, ampak resnično, dokler ne doživiš, ne veš...če pa se vam rata vživeti v zgodbo in dogajanje, pa morda uspete občutiti približek tistega, kar smo doživeli sami. :)) pa pojdimo!

It's all about bold lip colours!

Friday night? Party? Gathering with your friends? Fancy dinner just by yourself? All the right reasons to put on some crazy, bold lip colour and I guarantee it will instantly make you feel fearless and fabulous! ;)