Update!

Le kaj je razlog, da sm bla tako dolgo tiho od zadnjega zapisa? Nč. I’m just being lazy and that's it + mogla sm počakat, da se bo vsaj kej zanimivih stvari nabralo, da bom mela o čem pisat...ker kr nekej nakladat sam zato, da je, pa tut ni moj stil. V preteklih tednih se je življenje mal umirilo v smislu nekih posebnih dogodkov – ajde z izjemo Australia Day in kitajskega novega leta....pa praznovanje sodelavkinega rojstnega dneva na plaži, palačinke party za valentinovo, ko so me moje nore cimre presenetle v službi in me peljale na najbolj znano tortico v Sydneyu (strawberry watermelon cake iz Black Star Pastry aaaaaaaajjj!!).........buuuuut all in all predusem delam, delam in še mal več delam...da bo ja dovolj dinarčkov za zapravlat na ekspresno hitro približajočem se potovanju. zato tut nism mela kej preveč za spisat kar koli. Svojo službo še vedno obožujem in počasi mi postaja hudo, da jo bom kmal “mogla” zapustit. btw, sm že omenila, da sm v teh parih mesecih dela v BWF postala čisti acai bowl decorator profi?? Hell Yeah!

Se še spomnete, ko sm jokala, kako mi zmanjšujejo delovne ure? (Če ne klikni tu) No, končno sm nazaj na konkretnem številu – velik teženja in mau “groženj”, da bom primorana poiskat drugo službo, kar bi posledično vplivalo na mojo razpoložljivost v BWF. In sm spet mal bolj samozavestna, da mi ne bo treba na koncu mojga potovanja životart in živet pod kašnim mostom, ker ne bi mela dost keša za hostel (šalaa, nikol nism mela tega u mislih) hahaha še bolš, mislm, da lahko rečem, da bo dovolj za vse avanturistične zadeve, ki jih imam v planu.

No preden začnem tečnart o tem, kako težko mi bo zapustit Sydney, bom par besed namenila še vsem mogočim festivalom in praznikom, ki so se vrstili en za drugim v januarju in se nadaljevali še v februar, začenši z Australia Day praznikom, ki smo ga praznovali 26.1. Tale je verjetno najbolj pomemben in znan, saj je kot nekakšen ameriški 4^th of July – torej poln dogajanja in avstralcem najljubši izgovor za en celodnevni “barbie” (če ne veš kaj je to, si osveži znanje v temle prispevku haha) ali obisk plaže (al pa oboje!). Po celem Sydneyu se je vrstilo dogodkov in prireditev – od aboriginskih obredov do dogajanja v pristanišču in povsod drugod. Js sm se že zgodej zjutrej odpravla na ogled “smoking ceremony”, kjer je aboriginsko združenje v Sydneyu predstavilo tradicionalen obred odganjanja zlih duhov, skupinske plese in čaščenje kulture staroselcev. Tukej take prireditve počasi spet jemljejo zelo resno, saj po stoletjih katastrofalnega ravnanja s staroselci, upajo, da se bodo na tak način “odkupili” za vse grozote, ki so jih “belci” povzročili (in to še vedno traja) aboriginski skupnosti....honeslty, čaka jih še dolga dolga pot, če sploh jim bo to kdaj uspelo. No, meni osebno so prikazi tradicionalnih obredov in predstavljanje kulture na ta način vsekakor zelo všeč in zelo poučni, sploh pa zato, ker Avstralija razen aboriginske nima absolutno nikakršne kulture, da bi lahko rekli: “to je pa naše”. Torej po mesecih življenja tukaj, sem bla prvič v stiku s “pravo” Avstralijo. Čez dan smo se s kolegi večinoma zadrževali v območju Circular Quay – pristanišču, saj se je tam največ dogajalo. Tekmovanja jadrnic, slovesnost nacionalne mornarice in večerni spektakularen ognjemet, ki je bil mogoče še bolj atraktiven kot tist za novo leto! Absolutno nismo mogl mimo “nacionalne” hrane – lamingtonov (k naši "čupavci" oz. kokos kocke na steroidih), fish and chips, sausage rolls in tim tamov haha sickening - in seveda nekaj čemur na takem dnevu out and about tule vsekakor ne moreš ubežati – sunburns hahaha! V glavnem po novem letu je bil tole res še en fantastičen dogodek, ki me zagotovo ni razočaral! :)

Na žalost pa ne morm rečt enakega za praznovanje kitajskega novega leta haha – definitivno nč posebnga,  fascinirale so me samo veličastne skulpture 12 znakov kitajskega horoskopa, ki so razstavljene po celem pristaniškem polkrogu od Opere do Harbour bridge-a. Ajde, pa mogoče dragon dance...sm vidla dva, tako da lahko rečm, da so prestrašl vse zle duhove okol mene...zdej pa rabm sam še en dobr kitajski fried rice pa bo! :D

Glede na to, da sta januar in februar peak summer season, se je v mestu dogajalo na polno praktično vsak dan in večer. Od mini koncertkov v parkih, do ogromnih festivalov (katerih se nism udeležila, ker so ble karte waaaaay too expensive haha). Vreme nam je bilo in nam je še vedno zelo naklonjeno, vroče, sončno, vlaga je pa na momente tut taka, da je blo kašne dva tedna nazaj nemogoče spat, ker se ti je zdelo, da se boš kr utopil v svojem švicu. Bljek. Še vedno pogrešam sneg. Sploh k videvam fotke in videe naše lepe zasnežene Slovenije :( kljub temu se z vsakim dnevom/tednom/mesecem tukej počutim vedno bolj domače. Končno se mi zdi, da sem se ustalila in ustvarla nek krog “stalnih” prijateljev, s katerimi lahko preživljam svoj prosti čas. Po pravici povedano – bolj kot razmišljam kako se nezadržno bliža dan mojega odhoda, bolj me žalosti, da bom (spet) "mogla" zapustit stanovanje, službo in moj lajf tle. Sploh pa, ko mi Mimi  (šefica) ves čas ponavlja, da noče, da grem, da me bo pogrešala, da noče novih ljudi najemat (sej vem, da sm zato k ve, da ji bodo ostale samo še dve zaposlene, k po večini nimata pojma kaj delata haha),  stoooop it! res bom pogrešala ta job, čeprov me ene sodelavke spravlajo ob živce, dobre stvari še vedno odtehtajo vse ostalo. Alo, sej mi neki časa še preostane tako da morm maksimalno uživat te zadnje dobre TRI (?!?!?!?!) tedne v mestu....a se še komu zdi, da gre februar takoooo hitr mim?!?! Timeee, stooooop!!! :o s cimrami smo že sestavle spisek stvari, k jih še mormo opravt predn grem: it v indijsko jest, it v dessert bar jest, js jih naučit spečt torto, Yogs mene naučit skuhat indijski curry, js jih naučit kako nrdit pico in pičiče, it na kosilo v moj kafič (ker mam 50% off pa kavo zastonj haha), it na plažo, it plavat v Ice Bergs pool na Bondi Beachu..........pa sam še tri tedne časa. Matr bo natrpan urnik! Ta teden me čaka še staff party s sodelavci (končno se je nabralo dost keša iz napitnin, da si zaslužmo večerjo haha) pa poln koledar dogodkov z ostalimi prjatli. Nč, mi ne preostane druzga kot  da izkoristim še ta čas, ki ga imam tu na polno preden se podam na nove dogodovščine! Wipiiiii!!

Naslednjič pa verjetno pride na vrsto že zadnji Sydney blog, tik pred mojim odhodom, tako da absolutno ne zamudite! ;)

Lupčkiii v zasneženo Slovenijo!***

Twenty-Seventeen

Happy 2018 from down undeeeer! :) kakšno noro leto je za mano...sej že res, da sem si na lanskega Silvestra obljubila, da bo 2017 prekosilo vsa leta prej, a takih presežkov res nisem pričakovala! Toliko novih prijateljstev, držav, mest, izkušenj, toliko trdega dela, veselja, žalosti, korakov izven cone udobja in novih dogodivščin. NORO!  V 2017 sem obiskala tri kontinente (Evropo, Ameriko in Avstralijo), raziskovala mesta v 5 državah/zveznih državah (Švedska, NY, Massachusetts, Pennsylvania, NSW) in preživela 8 letov kar je skupaj nekje 44 ur in 20min v zraku!  Nasploh se mi precej dopade dejstvo, da zadnjih par preteklih let uspešnost le teh vrednotim kar s številom potovanj, preletenih ur in novih izkušenj iz tujine haha priorities sorted :D Absolutno pa še vedno ne verjamem čist, da trenutno živim v Avstraliji. SAY WHAT??? Vsekakor sem tole praznično sezono precej pogrešala našo zimo. Po Božiču (božično objavo najdeš tule) je blo treba itak hitr nazaj v službo vmes pa še planirat kam se dat za zadnjega v letu. Nekje sm prebrala, da je v šlo za načrtovanje novoletnega ognjemeta v Sydneyu 10,000 ur...približno tolk kokr sm tut js vložila svojga časa v temeljito raziskavo kam, kako, kdaj, kje itd... no na koncu je pa celotna zadeva izpadla nekako takole...

Silvestrovanje po Avstralsko (natančneje Sydney-sko):

Shock. Delala sem še cel teden po Božiču. In to večinoma ob 6:30 zjutrej ha-ha. Šefica mi nikakor ni “mogla” dat prostega 31.12. kar me je čiiiist razjezilo in užalostilo. :| moj plan je sicer bil – 31.12.: že od zgodnjega jutra (7am) kampiram nekje v vrsti za vstop v najboljšo cono za ogled silvestrskega ognjemeta, ko si seveda rezerviram najboljši plac, tam kampiram še nadaljnih 15 ur do polnoči. Hrane in pijače na pretek. Ekstra dobra družba, sonce, nč preveč gužve....HAHAHAHAHA potem pa svizec zavije čokolado v folijo! Realnost je bla seveda popolnoma drugačna. Nekako takole: par dni pred zadnjim decembrom smo z Yogs in Melty kovale načrt kako za vraga se bom js prjajcala kamorkoli v varovane cone, če pa delam do 4 POPOLDNE!!!! -.- absolutna katastrofa. Praznovanje novega leta v Sydneyu sicer poteka tako, da so po celem mestu določena območja za “gledalce”, za vstop v katere več al manj povsod čakaš v neki koloni. Ena so zastonj, za ene pa plačaš (mastno) vstopnino. Promet se v centru ustavi, zaprejo se ulice, parki, javni prevoz pa super organiziran. Za najboljša območja ljudje kampirajo pred vhodom v cono že od prejšnjega dne (sm prebrala na DailyTelegraphu, da so neke jakuze že od sobote zjutrej u šotoru pred vhodom v Mrs Macquire’s point – kamor sm tut js tako zelo hotla pridt- čakale, da bodo ja prvi pršli not in si zagarantiral najbolši spot, glavni razlog za to pa – VSE ZA DOBR FOTKO! Mislm, what, please go jump off a cliff). Torej ljudem se dobesedno zmeša in mislm, da sm bla čist upravičeno popolnoma iztirjena zato, ker sm mogla tist dan še v službo, med tem ko so se vrste daljšale in daljšale. Moj največji strah je bil sicer, da bom zamudila vrsto, ker spuščanje ljudi v cone deluje po principu – spuščamo do dosežene kapacitete (v našem primeru je blo to nekje 15,000 ljudi). Vsi najboljši placi načeloma le-to dosežejo že zgodej popoldne. Šefica Mimi, mi je obljubila, da bo poskusla prepričat taglavno, da bomo v nedeljo zaprti, ker itak ne bo nč folka. Na razsodbo smo čakal vse do sobote, js sm mela pa že tok različnih planov A, B, C, D, ŽNJ, da se mi je kr mešal. Še bol zmedena je bla Melty, ker je blo na njej, da gre v vsakem primeru že zjutrej zagotovit mesto v vrsti in dobit dobr spot. Na konc smo se po dolgih razpravah o izbiri cone odločile, da gremo na vse ali nič in zberemo Mrs Macquire’s Chair Point v Royal Botanical vrtovih – najbol oblegano zastonj mesto poleg območja okoli Opere in Circular Quay-a. Maksimalna kapaciteta je bila tu v preteklih letih dosežena okol 3-4.....Kdor visoko leta..........torej v soboto je bil kafič tok prazn, da me je Mimi poslala domov, še predn sm začela delat. Ok tole obeta....predvidevam, da bomo v nedeljo zaprti in po tihem že odpiram šampanjc v mislih... Pol mi pa zvečer ta ista flaša šampanjca zamašek katapultira direkt v glavo – nč ne bo, bomo kr delal jutr! Po posvetu s cimrami se odločm, da Mimi pošljem obsežen sms z vsebino tipa: “prosm prosm prosm, to je moja edina možnost, da vidm ta ognjemet, sam zrd tega sm ostala v Sydneyu, ne morm zdej zamudit celga dogodka prosm prosm dej me prej spust” in tako dalje in tako naprej...njen odgovor je bil seveda “ ne morm, ker, kaj pa če bo ful ljudi???” sej jo razumem, ampak plisssssssss!!! No luck. Treba je blo prilagodit plan novim razmeram. Melty bo šla zjutrej v vrsto, našla bo dobr plac, s kolegi rezervirala toliko prostora, da se bomo lahko še tri riti prštulile zraven. Yogs bo šla s kolegico okol 2-3 v vrsto čakat in držat mesto, dokler js ne pridm takoj po šihtu (šele po četrti uri popoldne) v to isto vrsto in se uštulim tam k njima...sounds like a solid plan. V soboto zvečer smo se tako podale še v šoping za hrano, ker tole bo pa res waiting game.....needless to say, da smo kupile vsega boga od slanega do sladkega, zdej sm še upam, da bomo dejansko lahko skup silvestrovale.....ponoči valda nism spala...vse kar mi je hodilo po mislih je blo "mi bo ratalo, mi ne bo ratalo?!?!?!" Nedelja zjutrej; ustanem ob 5:30, torbo sem mela že prštimano, spakirala še hladilno vrečko z vso hrano in direkt v službo. DEAD, literally! V treh urah smo mel vrjetno ene 4 stranke. Čista mrtvina. Melty mi med tem pošilja update v živo iz vrste hahaha ob 7 zjutri je bla že celaaa kolona – pa sami azijci. Menda. Potiho sm upala, da si Mimi premisl in me prej spusti iz službe. 9:38.....Mimi: “če bo ob 10 še vedno taka mrtvina, lahko greš.” Js: “WHAT?!?!? OMGGGG” (že pišm Yogithi, da naj se spoka od doma, ker bom čez 20 min na železniški, let’s dooo this aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!!)......9:56 *invazija folka na Bondi Wholefoods Cafe, Surry Hills, NSW*.....9:57 do 12:13...od kar delam v tem kafiču, še nismo mel tooook prometa. Prsežm. Ljudje so kr drli not, naročila so tok hitr padala, da so reveži printrčki za račune komej še dohajal, mi pa tut! Men je šlo kr na jok z vsakim novim azijcem k je stopu na naše dvorišče. FAK, ZAKVAJ MI TO DELATE?!?!?! Med tem ko sm se utapljala v vseh smoothijih, sokovih, kombučah in sendvičih, nikakor nism mogla nehat mislt na možnost, da ne mi ne bo uspelo prit do Melty in bit priča praznovanju v samem središču mesta. Umes sm se stokrat preklela, zakaj sm se sama tok napsihirala s tem ognjemetom (btw, tole je blo že 10+ let top 5 na moji bucket listi) in si stalno prigovarjala “pa sej ni spet tok posebno, najbol bi blo, da greš direkt spat in pozabš use”, “sej ti bo ratalo, maš to”, “če ne boš pršla tja, boš šla pa nekam drugam, sej maš polno planov B!”......po 12 se je stanje počasi začelo umerjat. Fakinšit. Tole je pa blo. 12:43: Mimi: “ko Trini poje malco, lahko greš” .....Js *picking my jaw off the ground* “resno?!?!?!?!” ....v momentu se mi je pozitiva vrnila v zavest....yaaaas zdej pa res mam to!! Popokala sm svoje torbe in zdirjala čez vrata, BYE BITCHES, see ya next year!! Ujamem vlak za center glih za glih. Yogs se mi pridruži kasnej, ko bom že v vrsti. Tečmmmmmm!!! Valda sm umes stopila dol na napačni postaji (pozabila, da dela krožno, upssss), zašla s poti, pršla do vhoda in spremljala kolono vse do parka, kjer se je jasna linija kolone popolnoma razgubila. Vse skupej je blo nakonc sam še ko neko združenje....”ammm excuse me, where is the the start of the que???” no na začetku vrste je stal tip z rumenim napisom “que starts here” popolnoma neviden ljudem v okolici hahaha prvo moje vprašanje seveda – a je sploh kej možnosti, da bomo še pršli v park??? Model prav da absolutno, ko dosežejo kapaciteto, ga bodo obvestil in bo nehov spuščat ljudi v vrsto. Mal si oddahnem. Upam, da Yogythi še uspe! Čez kašne 20 min smo končno vse tri v vrsti za vstop na Mrs. Macquire’s point. Uspelo nam je glih za glih, ker so kašne pol urce kasnej zaprli vrsto...zdej pa čakamo.

Yes, this is the start of the line and not a random gathering :O

Premikamo se po polžje...opazujemo celo kačo ljudi kako se počaaasi pomika po hribu, ki se zdi še takoooo daleč od nas. Po kakšnih dveh urah čakanja končnooooo stopimo iz trave na asvalt wohoooo, hud napredek. Smo že bližje, samo še tale hrib, dva ovinka pa smo na ciljni ravnini. Po nekaj več kot treh urah čakanja smo uradno ZNOTRAJ CONE!!!! Vse tri ko ene budale vse navdušene izvajamo happy dance sred ceste po uspešno prestanem security check-u. To je to punce. We made it!!! js sm bla totalno iz sebe in kr nism mogla vrjet. Zdej nam pa ostane samo še to, da najdemo Melty. Menda so območje, kjer je ona s kolegi šparala plac, zaprli, ker je bilo direkt ob vodi in je blo menda že prepolno. Melty je mela seveda svoj plan kako nas spravt not...glede na to, da so vsi dobil smejkota na zapestje z markerjem, ni blo težko “ponaredit” znakca in nam zagotovit vhoda v cono....we’re in! Omg. Kakšen razgled. Omg. Tole bo noro! Še vedno nism mogla verjet. I made it, I’m in, i’m gonna see the Sydney Fireworks!!! Naš plac je bil direkt v prvi vrsti, ob vodi, v senčki s precej dobrim razgledom na Harbour bridge, še celo nekej Opere se je vidlo. Zdej nam pa ne preostane druzga kot da sam uživamo in čakamo na večer.

Seveda smo mal zavidal vsem tistim, ki so bli tist večer zasidrani v marini na svojih jahticah in jadrnicah, si predstavlam kakšen razgled je šele iz tam...bogatuni eni! :o mi smo do večera kartal, jedl, se slikal in se spoprijateljil s sosedi (needless to say, da smo bli k sardine v konzervi itak :D) na nebu so nas zabavala športna letala, ko je padel mrak pa light show na vodi in mostu. Ob 9 je sledil prvi pravi ognjemet, čeprov “otroški” (namenjen tamalim, da grejo pol lahko spat haha), je bil tako veličasten, da še nism vidla takšnega. Razgled iz naše vrste definitivno ni bil slab....ko bi le ljudje vsi lepo sedel in užival, namest stal in tiščal svoje tace s telefoni in selfie palcami v zrak – poslednično pa zablokiral razgled vsem ostalim.. jaoooo raja, learn to enjoy the moment! Po otroškem ognjemetu je sledila še runda Cards against humanity in že je bla ura 11...folk se je začel gnest, da bodo ja vsi vse vidl kljub drevesom in ostalim ljudem. No me smo ostale kr na naši poziciji stran od ostalih, ker smo čist solidno lahko sledile dogajanju. Odštevanje zadnje minute se je začelo s projekcijo na mostu...v zraku si lahko čutil napetost in pričakovanje vseh...ob polnoči pa...buuum... to, na kar smo vsi (nekateri tut več kot 24ur) čakali in to kar zagotovo ni razočaralo. Wau. Ne morem opisat z besedami pa tut s temi parimi slikami, ki jih imam, ne. Absolutno vredno vseh ur čakanja, stanja v vrsti, šprinta iz službe in vsega researcha, ki sem ga nrdila za to novo leto. Just whoa, I made it! We made it! :) 

No, če povzamem; približno zaporedje dogodkov tukajšnjega novoletnega praznovanja za večino gledalcev zgleda nekako takole: od jutra na soncu čakaš v vrsti na vhodu približno 3+ ure, nato te čaka nekje 13+ ur na lokaciji, chilliraš, kej poješ, popiješ, poležavaš, igraš družabne igre, če se ga nacukaš, te precej hitro odstranjo, potem končno pride čas za ognjemet...uživaš v 12 minutnem spektaklu, ob 12:30 te pa že podijo domov...po celem dnevu je to itak edina stvar, ki si jo res želiš – dom in postla. Sicer te čaka še preizkušnja kako pridt domov ob trumah ljudi, ki derejo na vlake, buse in zapolnjujejo pločnike ter ceste. Še dobr, da smo me kr kratko razdaljo od doma, tko da smo šle kar peške in se gladko izognile gužvi na javnem prevozu. Novoletni dan smo večinoma prespale in se pozno popoldne odpravile poležavat plažo, ko se je raja že spokala domov. :D Ni kej, relaksacija je bla definitivno potrebna, ker je bil zame torek že nov delovni dan in to ob 6:30 zjutrej!

še kar težko verjamem, da se je vse to zgodilo prav meni...kakšna srečnica sem, da imam priložnost doživet nekaj takega in živeeeet na drugem koncu sveta...there is no greater feeling than a feeling of self-accomplishment and being proud of your achivements. Svaka mi čast, definitivno mi ne gre slabo u lajfu!!! :D

I hope 2018 treats you well people. Make it count, I know I will for sure!! :***

Current status: UNemployed

Daily updates no more!

Ker mi čas enostavno ni več dopuščal dnevnega beleženja dogodkov in predvsem zato, ker sem bla že tok v zaostanku s pisanjem, sem se odločila, da opustim bloge na varjanto dnevnika. No pa moji “spomin k zlata ribica” možgani so tut dodal svoj del k tej odločitvi. Anyways, nč bat, blog bo še vedno v teku, samo v mal manj strukturirani obliki :D

Prejšn tedn v pondelk (30.10.) sem uradno vložila odpoved! YAAAS! Roxy me je seveda probala prepričat v to, da vztrajam vsaj še en teden, pa ji nikakor nism mogla dopovedat, da še en teden u resnici pomen še dva, zaradi tedenskega odpovednega roka (če ga ne daš, plačaš 250$). Majkemi, da je šla na use ali nič s prepričvanjem do te mere, da je potegnila svojo meneđersko karto vn in me probala prepričat, da mene edino iz naše ekipe dejansko vid kot bodočo meneđerko...al nism mogla kej, da se ne bi mal nasmejala :D ni varjante...sej ni problem v tem, da mislm, da ne zmorem....ampak js NOČEM in pika. I’m done with this shit! :D no, ko je končno vidla, da me ne bo premaknla, se je sprjaznla in odnehala. Seveda sm mogla potem še na “sestank” s taglavno, kjer mi je povedala, da je moj zadnji delovni dan PETEEEEK (sam še 5 dniiiii!!!!) in da hoče vidt, da vseeno rada prihajam na delo, da sem 100% na delu in da opravljam vse kot je treba...ja fajn, no pressure, zdej mam pa še to na grbi, da se bom sekirala, kako morm dobit usaj eno donacijo, da ne bodo mislni, da zabušavam. Podpišem obrazec za odpovedni rok in voila I’m almost a free elf now!! Mislm, da ne rabm omenjat kako je blo na delu haha tokrat smo mel teren k San Francisco...gor pa dol pa gor pa dol...hiše pa tut k v krošnjah dreves... leg day every day! Sej, al se spravš premagat tistih 50 stopnic do gor, sam k pridš do vrat in vidš nalepko “do not knock”, bi se pa kr vrgu dol v globino iz verande....da ne omenjam, ko delaš obhod in pozabiš, pa se znajdeš pred to isto hišo, ampak, ker je ni na tvojem seznamu potrkanih, se spet hrabro podaš v boj...just to see the “do not knock” sticker one more time. Pol pa sam še jokaš. Mislm, da se mi je to v celem tednu zgodilo ene 5x. Prvo donacijo v tednu sem dobila v torek. Pol mi je mal odleglo in se nism več počutila tko pod pritiskom. Ok, vsaj eno mam. In pol do petka nič...pa sm spet postal živčna...kaj pa če; me ne bodo plačal?!?! Me bodo še pred petkom odpikal?! Oh the joys of over thinking everything. :)  no mi je uspelo še prlezt do petka. Majkemi, da sm komej čakala ta dan. Čeprov po drugi strani mi je blo pa z vsako vožnjo na lokacijo in nazaj težje, ker sem gruntala samo še o tem kako ne bom več vsakodnevno preživljala časa z vsemi idioti iz moje ekipe, k so mi vedno polepšal dan in nrdil delo za odtenk lažje...v petek sm bla prov žalostna, sploh, ko so mi vsi rekl, naj ostanem...priznam, da sem razmišlala, bi, ne bi, bi, ne bi..BIIIIIIIII???? Pol sm šla pa še zadnjič na teren...in odločitev je padla. NO MORE, NEVER EVER AGAIN!!! haha sem se pa potrudila in za zadnji delovni dan že na vsezgodej zjutrej spekla muffine za celo ekipco, k so mi btw fantastično ratal in so jih razgrabil! Poleg tega sem dobila še zadnjo donacijo in si res ne bi mogla želet boljšega zaključka. Hvala univerzumu za tako posrano kariero trkanja ljudem na vrata in zbiranja donacij. At least I did save five children’s lives! *.* no priznam pa tut to, da sm občasno mal zabušavala hihi ampak, kdo pa ni! ;)

V soboto sem izkoristla še zadnje službeno ekipno druženje. Po izmeni v kafiču so me  punce pobrale in smo šle proti Olympic Parku na odbojkarsko tekmo gledat enega od naših sodelavcev. Prvič, ker je blo tekmovanje menda na državni ravni al kva, smo dale 10$ za vstopnico. Drugič, na vhodu na tribuno ni blo žive duše, k bi to vstopnico dejansko prečekirala. Tretjič, Brandon sploh ni igrov, še za sekundo, ga ni blo v igri. Četrtič, to je bla najslabša tekma odbojke kar sem jih vidla v lajfu. And there goes my 10 bucks, right out the window. Pol smo šle pa z Roxy in Ronnie še na večerjo - pice že sto let nism jedla, pa še košček nutelline pice, k jo je naročila Roxy, po tem, ko je cel opopoldne težila, kako se mora nujno spet spravt v formo....on Monday, she says (sej zato sem ji pa v pondelk, kot malo zahvalno darilce prnesla carrot sticks and beetroot hummus hahaha she loved it) haha

Končno se v nedeljo zvečer NE tolčem po glavi zakaj morm u fakin službo naslednje jutro in rajš uživam večer v dobri družbi in dobri HRANI – spet. Haha it’s weekend, social calories don’t count. Z Melti sva raziskovali Newtown, hipsterski predel Sydneya z nešteto kafiči, restavracijami in second hand trgovinami. Naju je prepričala indijska restavracija, za sladičko pa “mal” čokolade v Max Brennerju (če že v Nyc nism pršla do njega!).

Ponedeljek....moj prvi “prost” dan po kašnem mescu bi rekla. Aaaaa! Sicer sem mogla v pisarno odnest še vse službene zadeve (iPad, majčko, kapo itd.) in podpisat uradni odhod iz firme. Valda sm se mal še zadržala v sobi za druženje in počvekala s kolegi...dokler do mene ni pristopu eden glavnih menedžerjev in me vprašov, če čakam na koga posebnega...sm rekla nop, sam mal še uživam zadnje momente z ekipco. Pa mi prav model, ja potem te bom pa kr mogu prost, da odideš, ker bomo kmal začel z uvajanjem (čez 10 minut haha)...fakinhel, ni panike, se že pokam. OFFICIALLY, DOBBY IS A FREE ELF! :D sonce ga seka, js sm končno čez dan frej in ni vrag, da ne grem (spet) mal po mestu. Paše, res paše! Sredi tedna se mi je končno uspelo dobit še z Anjo, po naključju, sva se usklajeno oblekli, ugotovili, da je tut ona iz Novega mesta in v celem popoldnevu, ki sva ga preživele skupej, sva bli deležni še čist preveč ostalih sumljivih naključji...haha Anja, hvala, da si si vzela čas! Ko se vrneš v Sydney, greva pa še na kakšno kosilo! :)

Sej veselje ni trajalo dolgo, ker bo treba kr hitr najt novo službo. Še dobr, da sem vsaj za vikende še v kafiču in mi ni treba skrbet, da si ne bi mogla pokrit najemnine in hrane.  Ves čas sem zagonila za to, da sem spet, kot na začetku, hodila po mestu in razdajala CVje po kafičih. Ker nimam RSA dovoljenja (za strežbo alkohola, k stane približno 100$), bom mogla najt nekej v običnih kafičih in ne restavracijah/barih. Al pa bilokje drugje!! Current status: unemployed. Yas! Cel tedn sm iskala place kam bi še lahko odnesla CV. Hejtam, k rečejo kul, pust nam življenjepis pa te pokličemo. ZIHR?! Napadla sm tut Gumtree spletno stran in vse kar sm dobila je to, da sta me dva placa kamor sm poslala prošnjo, začela followat na Instagramu. WTF?!?! Mela sm sicer že en intervju v Dessert baru Bay Vista (le poinstagramejte, omg!!!), took sm se veselila, da bi lahko delala tam ampak k so mi povedal, da je sam 16$ na uro, me je pa kr minilo :( Tko da do tega momenta še nč sreče z novo službo. Sm pa usaj vidla še eno novo okrožje mesta...Parramatta, kamor sem šla na intervju...fuuul lušno in fuuul živahno. Prec bi živela tam, če ne bi mela tok kul cimrov doma, k so prooov veseli, da sm končno popoldne in proti večeru doma, da lahko kakšno rečemo. :)

V petek sm bla zmenjena s puncami iz prejšnje družbe v baru kamor smo šli vedno na Friday night drinks...Louise me je počakala zunej in sva šle skup v družbo. Kaj je blo luštno spet vidt znane obraze! Tok smo mele za prediskutirat, da kr nismo utihnle. Ronnie je v tem času postala še meneđerka svoje lastne ekipe tko da je naša oriđinal ekipca čist razpadla. V momentu, ko nism bla obkrožena s kolegi, do mene pristop glavna meneđerka...”joj veš za v prihodnje ti povem, da ne smeš več pridt sm, v našo družbo, ker to je še vedno službeno druženje tko da žou ne morš bit zravn.” Hahaha sej nism vedla, kako nej se odzovem. Amm kaj, v "javnosti popolnoma odprt bar" pravš, da ne smem več pridt? :D ti so čist usekani. Še dobr, da sm se jih losala.

Sobota je bla spet rezervirana za večerno druženje z Melti...tokrat sva odpujsale v Glebe, še eno hipstersko področje Sydneya kašnih 10 min hoje od mojega doma...tle majo v italjanskih restavracijah naše pičiče kot appetizer...žou niso isti brez rozike, predvsem pa brez mojih bajskov <3

Večer sva itak zaključile v stilu, chillirale sva ga v Central parku, za vogalom od mojga stanovanja, kjer dejansko sploh še nism mela možnosti uživat, ker sm vedno delala!!! Privoščle sva si največjo porcijo sladoleda ever, it was too much even for me!! Pol sva pa sklenile pakt, da od zdej naprej greva sam še po zdravih kafičih na večerjo in brez sladic (razn ob posebnih priložnostih...mogoče, ko dobim službo haha). 

Anyways, počasi sm se prvadla na življenje v Sydneyu in lahko rečem, da je vse stokrat lažje zdej, ko sem si našla nek krog prijateljev s katerimi lahko preživim svoj na novo pridobljen PROSTI ČAS!! :D aja pa še vreme se počas reeeees preveša v poletno, kratke hlače so zun, majce brez rokav glih tko, smrekce in bunkice so pa tut že po vseh trgovinah in šoping centrih razstavljene...Christmas is coming! :D

Do naslednjič pa......čaubau from Down Under! ;)




p.s. ne veš, kaj se je dogajalo prejšnji teden? Prečekiraj TUKAJ! :)