My ode to Sydney

As my adventure here in Sydney is coming to an end, I feel like I need to look back on my new life that I’ve created in this beautiful city. From the start to the end, the good, bad, ugly, amazing and everything in between. I arrived to Sydney just under SIX MONTHS ago (where does the time gooo?!?!?!) with no expectations or a solid plan. All I knew was that I needed an adventure, a change, push the limits, get out of my comfort zone, find myself and discover what I’m really capable of. And boy, I am not leaving disappointed! What a journey it was! Full of surprises, fear, doubts, some tears and uncertainties...but going through it all, not giving up and slowly getting my shit together, I got rewarded with so much luck, happiness, confidence, feeling of absolute freedom, pride and self-accomplishment – I’d do it all over again. Not to mention all the amazing (and not so amazing) people I’ve met along the way that have made such a big impact on my life here. I won’t say I loved and enjoyed every minute of it because I most certainly did not! There were so many times I really just wanted to pack up and leave, send my boss to hell (Mimi, not you!!! :D), question myself and my decisions, all the moments when I literally just wanted to quit....but I didn’t. Thanks to my new friends, amazing roomies and mostly my improved and strengthened character. I couldn’t have imagined a better start, thanks to my fellow Europeans Jasmin, Anna and Pakdat whom I met right at the airport before even placing my feet on Australian soil. Despite the fact, our little team started to fall apart after a week or so, we shared so many amazing experiences and made beautiful memories. As the weeks went on, I started to meet more and more people, but also realized I’ll have to say goodbye to many far too often. Living a “backpackers” life is awesome, really, but it also sucks...a lot!! As others were leaving to travel or find their luck in a different city, I stuck to Sydney and in the end I made myself extremely proud of how fast I actually managed to get on my feet. I still can’t believe how much I’ve learnt in the past months. Some jobs I had were an absolute JOKE hahaha...remember my door to door knocking career that lasted whole 3 weeks???? I CAN’T BELIEVE I ACTUALLY DID THAT! ME?!?!?! A genuine people hater spent three weeks talking to so many for more than 5 hours a day...I literally can’t hahahahaha I definitely learnt some good lessons the hard way, but hey, isn’t that what makes it fun to look back at. :D I was literally forced to leave my comfort zone even before I got off the plane in Sydney (hahaha Jasmin...14 hours sitting together on the plane...and we only started talking 30min before landing haha two scared babies :D). I can’t even count all the situations that made me feel so insecure and uncomfortable, or when I was too scared to face the challenges that were thrown my way...I did have to put all my fears aside and literally grow a pair of balls. And that’s exactly what I did. I proved to myself yet again that I am capable of anything and everything I set my mind to. 

Never in my entire life have I ever changed as many jobs as I have here in the course of about 3 months....but I did exactly what I was aiming for – try a bunch of new things.  I’ll definitely never forget my first job – My dear Proteini, that I was holding on to for the first two months...I’m so thankful to Megan who actually gave me a chance and a job despite the fact that I had zero professional experience in hospitality...oh how many banana breads I baked there and how many sweet potatoes, zucchinis, carrots and broccoli florets I chopped, the first time I took an order without having to write it down...it all sounds so funny and stupid now but at the time, it was the tiny victories like that, that kept me going. Of course I can’t forget the oh so long door to door fundraising career at Plan International...I can’t believe I’m gonna say this, but  it actually gave me something positive too. Besides the newly acquired skills, breaking my personal mental boundaries, handling situations and learning some cool selling tricks...the people I’ve met and called them my team. Roxy, thank you for everything that you’ve taught me, whole – then –Roxy’s team – you guys are the best!, Melty, Sarah and Louise...I’m so happy I took the job at Plan, otherwise we would’ve never met...and legit, I can’t imagine how my life here would’ve turned out then! :D Luckily we’re all from Europe soooo....reunions!!! :D 

But to be honest I’d also say that 80% of this whole “jobs” thing was pure luck haha the stars have aligned, things have simply fallen into place. Exactly what happened with my last job at Bondi Wholefoods. When I left my job as a door knocker, I was basically unemployed for about two weeks (with weekends still working at Proteini). I was trying so hard to find another job, sent so many applications that were left unanswered, walked in to several cafes and had no luck. I was getting really impatient and scared. And then, one day I was making this really long list of every single cafe in the neighbourhood that I could walk to and leave my CV. Only one was still opened at that time. Bondi Wholefoods. Luckily Mimi (the manager) was still there (at 6:30pm, I know now that she never stays there so late so lucky meee hahaha). I left my resume but didn’t expect anything...she got back to me the next day and I was hired three days later. Luck, luck, luck, luck. For sure I won the lottery with this one as to this day I loved every second of it!! So thank you Mimi for giving me the opportunity to become your smoothie girl. You are the best boss I’ve ever had and such a wonderful human....I love you dearly and for sure I will miss your death stares from around the corner while supervising the whole place and all the laughs that we shared. Of course I can’t go past my amazing team of co-workers..Thanks to each and every one of you – my smoothie girls - Anabanana, Trini, Niki, Carla, Julie, Michelle, Eli and Ali...the amount of bananas we peeled, oranges we cut, the number of all freaking acai bowls we made (don't wanna see one for pretty long time now!!), yummy smoothies and those incredible walnut and macadamia crumbles we ate, sickening!! Thanks to the the rest of the smoothie, grocery and kitchen sections - Gusti, Edwin, Caroline, Rene, Tom, Chenny, Ogi, Quinn, Raj, Bishnu, Sabin and everyone else that I might have missed out...I love you all soooo sooo much and cannot express enough of how grateful I am to have met you and have the honour to call you my friends. Thank you for the best working environment, best food and best company at and off work. I hope we get to see each other again – someday, somewhere.  LEGENDS for life!! <3 <3

Lastly, I couldn’t have done it without my amazing roomies. Another lucky shot for me, getting this apartment. Yogitha, Amy, Monica and Pedro. You guys are simply the best! Thanks for all your help, words of encouragement, fun times, food that we shared and overall a wonderful place I called Home. I am going to miss you dearly but surely you’ll miss me more, well just because the shared food plate in the fridge will be empty from now on :( hahaha but seriously, never stop being awesome and crazy. See yaa in two months monsters! :D

BUUUUT, enough nostalgia! It’s time to get this show on the road. Onward to the new adventures, seeing a whole lot more of what this country has to offer. Then hop to New Zealand in between for an exciting CAMP REUNION with my two fave kiwis!! Can’t wait to see you guuuuys!! :) Off to Cairns in the morning; exploring the oldest rain forest in the world, tick Great Barrier Reef  snorkeling off my bucket list and so much more...fingers crossed the money won’t be too tight...we’ll see.

Sydney, I’ll always remember you as a city of “firsts”...first real experience of living abroad, first time house hunting by myself, first job search, first time renting a place, first time dealing with taxes, first time being a (responsible) adult. Oh how scary but wouldn't change it for the world. I will see you again and most certainly I will never forget my time and people here. Thanks for all that you taught me and all that you gave me.

With Love,

D*

Twenty-Seventeen

Happy 2018 from down undeeeer! :) kakšno noro leto je za mano...sej že res, da sem si na lanskega Silvestra obljubila, da bo 2017 prekosilo vsa leta prej, a takih presežkov res nisem pričakovala! Toliko novih prijateljstev, držav, mest, izkušenj, toliko trdega dela, veselja, žalosti, korakov izven cone udobja in novih dogodivščin. NORO!  V 2017 sem obiskala tri kontinente (Evropo, Ameriko in Avstralijo), raziskovala mesta v 5 državah/zveznih državah (Švedska, NY, Massachusetts, Pennsylvania, NSW) in preživela 8 letov kar je skupaj nekje 44 ur in 20min v zraku!  Nasploh se mi precej dopade dejstvo, da zadnjih par preteklih let uspešnost le teh vrednotim kar s številom potovanj, preletenih ur in novih izkušenj iz tujine haha priorities sorted :D Absolutno pa še vedno ne verjamem čist, da trenutno živim v Avstraliji. SAY WHAT??? Vsekakor sem tole praznično sezono precej pogrešala našo zimo. Po Božiču (božično objavo najdeš tule) je blo treba itak hitr nazaj v službo vmes pa še planirat kam se dat za zadnjega v letu. Nekje sm prebrala, da je v šlo za načrtovanje novoletnega ognjemeta v Sydneyu 10,000 ur...približno tolk kokr sm tut js vložila svojga časa v temeljito raziskavo kam, kako, kdaj, kje itd... no na koncu je pa celotna zadeva izpadla nekako takole...

Silvestrovanje po Avstralsko (natančneje Sydney-sko):

Shock. Delala sem še cel teden po Božiču. In to večinoma ob 6:30 zjutrej ha-ha. Šefica mi nikakor ni “mogla” dat prostega 31.12. kar me je čiiiist razjezilo in užalostilo. :| moj plan je sicer bil – 31.12.: že od zgodnjega jutra (7am) kampiram nekje v vrsti za vstop v najboljšo cono za ogled silvestrskega ognjemeta, ko si seveda rezerviram najboljši plac, tam kampiram še nadaljnih 15 ur do polnoči. Hrane in pijače na pretek. Ekstra dobra družba, sonce, nč preveč gužve....HAHAHAHAHA potem pa svizec zavije čokolado v folijo! Realnost je bla seveda popolnoma drugačna. Nekako takole: par dni pred zadnjim decembrom smo z Yogs in Melty kovale načrt kako za vraga se bom js prjajcala kamorkoli v varovane cone, če pa delam do 4 POPOLDNE!!!! -.- absolutna katastrofa. Praznovanje novega leta v Sydneyu sicer poteka tako, da so po celem mestu določena območja za “gledalce”, za vstop v katere več al manj povsod čakaš v neki koloni. Ena so zastonj, za ene pa plačaš (mastno) vstopnino. Promet se v centru ustavi, zaprejo se ulice, parki, javni prevoz pa super organiziran. Za najboljša območja ljudje kampirajo pred vhodom v cono že od prejšnjega dne (sm prebrala na DailyTelegraphu, da so neke jakuze že od sobote zjutrej u šotoru pred vhodom v Mrs Macquire’s point – kamor sm tut js tako zelo hotla pridt- čakale, da bodo ja prvi pršli not in si zagarantiral najbolši spot, glavni razlog za to pa – VSE ZA DOBR FOTKO! Mislm, what, please go jump off a cliff). Torej ljudem se dobesedno zmeša in mislm, da sm bla čist upravičeno popolnoma iztirjena zato, ker sm mogla tist dan še v službo, med tem ko so se vrste daljšale in daljšale. Moj največji strah je bil sicer, da bom zamudila vrsto, ker spuščanje ljudi v cone deluje po principu – spuščamo do dosežene kapacitete (v našem primeru je blo to nekje 15,000 ljudi). Vsi najboljši placi načeloma le-to dosežejo že zgodej popoldne. Šefica Mimi, mi je obljubila, da bo poskusla prepričat taglavno, da bomo v nedeljo zaprti, ker itak ne bo nč folka. Na razsodbo smo čakal vse do sobote, js sm mela pa že tok različnih planov A, B, C, D, ŽNJ, da se mi je kr mešal. Še bol zmedena je bla Melty, ker je blo na njej, da gre v vsakem primeru že zjutrej zagotovit mesto v vrsti in dobit dobr spot. Na konc smo se po dolgih razpravah o izbiri cone odločile, da gremo na vse ali nič in zberemo Mrs Macquire’s Chair Point v Royal Botanical vrtovih – najbol oblegano zastonj mesto poleg območja okoli Opere in Circular Quay-a. Maksimalna kapaciteta je bila tu v preteklih letih dosežena okol 3-4.....Kdor visoko leta..........torej v soboto je bil kafič tok prazn, da me je Mimi poslala domov, še predn sm začela delat. Ok tole obeta....predvidevam, da bomo v nedeljo zaprti in po tihem že odpiram šampanjc v mislih... Pol mi pa zvečer ta ista flaša šampanjca zamašek katapultira direkt v glavo – nč ne bo, bomo kr delal jutr! Po posvetu s cimrami se odločm, da Mimi pošljem obsežen sms z vsebino tipa: “prosm prosm prosm, to je moja edina možnost, da vidm ta ognjemet, sam zrd tega sm ostala v Sydneyu, ne morm zdej zamudit celga dogodka prosm prosm dej me prej spust” in tako dalje in tako naprej...njen odgovor je bil seveda “ ne morm, ker, kaj pa če bo ful ljudi???” sej jo razumem, ampak plisssssssss!!! No luck. Treba je blo prilagodit plan novim razmeram. Melty bo šla zjutrej v vrsto, našla bo dobr plac, s kolegi rezervirala toliko prostora, da se bomo lahko še tri riti prštulile zraven. Yogs bo šla s kolegico okol 2-3 v vrsto čakat in držat mesto, dokler js ne pridm takoj po šihtu (šele po četrti uri popoldne) v to isto vrsto in se uštulim tam k njima...sounds like a solid plan. V soboto zvečer smo se tako podale še v šoping za hrano, ker tole bo pa res waiting game.....needless to say, da smo kupile vsega boga od slanega do sladkega, zdej sm še upam, da bomo dejansko lahko skup silvestrovale.....ponoči valda nism spala...vse kar mi je hodilo po mislih je blo "mi bo ratalo, mi ne bo ratalo?!?!?!" Nedelja zjutrej; ustanem ob 5:30, torbo sem mela že prštimano, spakirala še hladilno vrečko z vso hrano in direkt v službo. DEAD, literally! V treh urah smo mel vrjetno ene 4 stranke. Čista mrtvina. Melty mi med tem pošilja update v živo iz vrste hahaha ob 7 zjutri je bla že celaaa kolona – pa sami azijci. Menda. Potiho sm upala, da si Mimi premisl in me prej spusti iz službe. 9:38.....Mimi: “če bo ob 10 še vedno taka mrtvina, lahko greš.” Js: “WHAT?!?!? OMGGGG” (že pišm Yogithi, da naj se spoka od doma, ker bom čez 20 min na železniški, let’s dooo this aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!!)......9:56 *invazija folka na Bondi Wholefoods Cafe, Surry Hills, NSW*.....9:57 do 12:13...od kar delam v tem kafiču, še nismo mel tooook prometa. Prsežm. Ljudje so kr drli not, naročila so tok hitr padala, da so reveži printrčki za račune komej še dohajal, mi pa tut! Men je šlo kr na jok z vsakim novim azijcem k je stopu na naše dvorišče. FAK, ZAKVAJ MI TO DELATE?!?!?! Med tem ko sm se utapljala v vseh smoothijih, sokovih, kombučah in sendvičih, nikakor nism mogla nehat mislt na možnost, da ne mi ne bo uspelo prit do Melty in bit priča praznovanju v samem središču mesta. Umes sm se stokrat preklela, zakaj sm se sama tok napsihirala s tem ognjemetom (btw, tole je blo že 10+ let top 5 na moji bucket listi) in si stalno prigovarjala “pa sej ni spet tok posebno, najbol bi blo, da greš direkt spat in pozabš use”, “sej ti bo ratalo, maš to”, “če ne boš pršla tja, boš šla pa nekam drugam, sej maš polno planov B!”......po 12 se je stanje počasi začelo umerjat. Fakinšit. Tole je pa blo. 12:43: Mimi: “ko Trini poje malco, lahko greš” .....Js *picking my jaw off the ground* “resno?!?!?!?!” ....v momentu se mi je pozitiva vrnila v zavest....yaaaas zdej pa res mam to!! Popokala sm svoje torbe in zdirjala čez vrata, BYE BITCHES, see ya next year!! Ujamem vlak za center glih za glih. Yogs se mi pridruži kasnej, ko bom že v vrsti. Tečmmmmmm!!! Valda sm umes stopila dol na napačni postaji (pozabila, da dela krožno, upssss), zašla s poti, pršla do vhoda in spremljala kolono vse do parka, kjer se je jasna linija kolone popolnoma razgubila. Vse skupej je blo nakonc sam še ko neko združenje....”ammm excuse me, where is the the start of the que???” no na začetku vrste je stal tip z rumenim napisom “que starts here” popolnoma neviden ljudem v okolici hahaha prvo moje vprašanje seveda – a je sploh kej možnosti, da bomo še pršli v park??? Model prav da absolutno, ko dosežejo kapaciteto, ga bodo obvestil in bo nehov spuščat ljudi v vrsto. Mal si oddahnem. Upam, da Yogythi še uspe! Čez kašne 20 min smo končno vse tri v vrsti za vstop na Mrs. Macquire’s point. Uspelo nam je glih za glih, ker so kašne pol urce kasnej zaprli vrsto...zdej pa čakamo.

Yes, this is the start of the line and not a random gathering :O

Premikamo se po polžje...opazujemo celo kačo ljudi kako se počaaasi pomika po hribu, ki se zdi še takoooo daleč od nas. Po kakšnih dveh urah čakanja končnooooo stopimo iz trave na asvalt wohoooo, hud napredek. Smo že bližje, samo še tale hrib, dva ovinka pa smo na ciljni ravnini. Po nekaj več kot treh urah čakanja smo uradno ZNOTRAJ CONE!!!! Vse tri ko ene budale vse navdušene izvajamo happy dance sred ceste po uspešno prestanem security check-u. To je to punce. We made it!!! js sm bla totalno iz sebe in kr nism mogla vrjet. Zdej nam pa ostane samo še to, da najdemo Melty. Menda so območje, kjer je ona s kolegi šparala plac, zaprli, ker je bilo direkt ob vodi in je blo menda že prepolno. Melty je mela seveda svoj plan kako nas spravt not...glede na to, da so vsi dobil smejkota na zapestje z markerjem, ni blo težko “ponaredit” znakca in nam zagotovit vhoda v cono....we’re in! Omg. Kakšen razgled. Omg. Tole bo noro! Še vedno nism mogla verjet. I made it, I’m in, i’m gonna see the Sydney Fireworks!!! Naš plac je bil direkt v prvi vrsti, ob vodi, v senčki s precej dobrim razgledom na Harbour bridge, še celo nekej Opere se je vidlo. Zdej nam pa ne preostane druzga kot da sam uživamo in čakamo na večer.

Seveda smo mal zavidal vsem tistim, ki so bli tist večer zasidrani v marini na svojih jahticah in jadrnicah, si predstavlam kakšen razgled je šele iz tam...bogatuni eni! :o mi smo do večera kartal, jedl, se slikal in se spoprijateljil s sosedi (needless to say, da smo bli k sardine v konzervi itak :D) na nebu so nas zabavala športna letala, ko je padel mrak pa light show na vodi in mostu. Ob 9 je sledil prvi pravi ognjemet, čeprov “otroški” (namenjen tamalim, da grejo pol lahko spat haha), je bil tako veličasten, da še nism vidla takšnega. Razgled iz naše vrste definitivno ni bil slab....ko bi le ljudje vsi lepo sedel in užival, namest stal in tiščal svoje tace s telefoni in selfie palcami v zrak – poslednično pa zablokiral razgled vsem ostalim.. jaoooo raja, learn to enjoy the moment! Po otroškem ognjemetu je sledila še runda Cards against humanity in že je bla ura 11...folk se je začel gnest, da bodo ja vsi vse vidl kljub drevesom in ostalim ljudem. No me smo ostale kr na naši poziciji stran od ostalih, ker smo čist solidno lahko sledile dogajanju. Odštevanje zadnje minute se je začelo s projekcijo na mostu...v zraku si lahko čutil napetost in pričakovanje vseh...ob polnoči pa...buuum... to, na kar smo vsi (nekateri tut več kot 24ur) čakali in to kar zagotovo ni razočaralo. Wau. Ne morem opisat z besedami pa tut s temi parimi slikami, ki jih imam, ne. Absolutno vredno vseh ur čakanja, stanja v vrsti, šprinta iz službe in vsega researcha, ki sem ga nrdila za to novo leto. Just whoa, I made it! We made it! :) 

No, če povzamem; približno zaporedje dogodkov tukajšnjega novoletnega praznovanja za večino gledalcev zgleda nekako takole: od jutra na soncu čakaš v vrsti na vhodu približno 3+ ure, nato te čaka nekje 13+ ur na lokaciji, chilliraš, kej poješ, popiješ, poležavaš, igraš družabne igre, če se ga nacukaš, te precej hitro odstranjo, potem končno pride čas za ognjemet...uživaš v 12 minutnem spektaklu, ob 12:30 te pa že podijo domov...po celem dnevu je to itak edina stvar, ki si jo res želiš – dom in postla. Sicer te čaka še preizkušnja kako pridt domov ob trumah ljudi, ki derejo na vlake, buse in zapolnjujejo pločnike ter ceste. Še dobr, da smo me kr kratko razdaljo od doma, tko da smo šle kar peške in se gladko izognile gužvi na javnem prevozu. Novoletni dan smo večinoma prespale in se pozno popoldne odpravile poležavat plažo, ko se je raja že spokala domov. :D Ni kej, relaksacija je bla definitivno potrebna, ker je bil zame torek že nov delovni dan in to ob 6:30 zjutrej!

še kar težko verjamem, da se je vse to zgodilo prav meni...kakšna srečnica sem, da imam priložnost doživet nekaj takega in živeeeet na drugem koncu sveta...there is no greater feeling than a feeling of self-accomplishment and being proud of your achivements. Svaka mi čast, definitivno mi ne gre slabo u lajfu!!! :D

I hope 2018 treats you well people. Make it count, I know I will for sure!! :***

Veseli december ali kakšno je zares življenje v Avstraliji

It's Decembeeeer guuuuuuys!! Sploh ne morm vrjet, da je sam še en mesec do konca leta, kako čas hitr teče, noro! Čeprov me letos tale praznični duh (še)ni obsedu - to pripisujem trenutnim vremenskim razmeram pri nas, bom počaaas mogla začet gruntat o božični peki piškotov ofkoooors. Moji cimri se že veselijo in že kujejo načrte kako me obdržat u hiši za zmerej hahaha ...no pa plani za novo leto se tut morjo začet kreirat počasa, da ne bomo spet zadno minuto use. Drgač pa spet sm se končno spravla organizirano telovadt, sonce me je ožgalo na pohodu od morju in s cimro sva spekli torto....lajf je gud. 1.12 nam je prnesu tut uradni prvi dan poletja, but I admit, mal pa pogrešam zimo.. :)

Anyways, po začetni evforiji in prvem vtisu o Sydney-u (več o tem, v mojem čisto prvem zapisu tule), sem se odločila spisati en prispevek o življenju v tem največjem avstralskem mestu.

Torej, SYDNEY. Večini najbolj poznano avstralsko mesto, NI prestolnica Avstralije (to je Canberra) – JE pa prestolnica zvezne države New South Wales in je s preko 4 miljonov prebivalcev največje mesto tega kontinenta. Na mojem nedavnem vzponu na Sydney Harbour bridge (btw, NOROOOO drago in NOROO zakon!) sm se naučila še precej drugih zanimivih zadev npr., da so bli tu v preteklosti v večini naseljeni kaznjenci iz Združenega Kraljestva, kasneje so se na tem območju začeli naseljevati tut ostali in tako je nastalo prvo in najstarejše mesto v Avstraliji.

Če se kdo spomne, leta 2000 so tu potekale tudi Olimpijske Igre. Poleg tega, da je danes največje, se ga drži tud naziv najdražjega mesta v državi. Služba-zaslužek-poraba...vse to je sicer v zelo solidnem razmerju, vsaj po mojih dosedanjih izkušnjah in trenutnem življenjskem slogu, ki ga živim (shared apartment, ne grem se glih nekakšnega trošenja in zapravljanja na meni nepotrebnih zadevah...). glede na to, da sm v preteklih dveh mescih poskusla in zamenjala ze tri službe in sm se trenutno ustalila pri četrti (upam, da tle tut ostanem za neki časa, cause I love it!!), bi rekla, da problemov z iskanjem službe tukej ni. Dejstvo je, da moraš bit zelo vztrajen, odločen in še kako pripravljen, da na 95% poslanih prošenj in oddanih CV-jev ne boč dobil nobenga odziva. Tko pač je, nč drugač kot kje drugje po svetu. Super je, če namest/poleg pošiljanja kontaktno osebo tut pokličeš, kar zame seveda (še) ne pride upoštev, ker zelo nerada kličem ljudi po telefonu in se oglašat na tuje cifre hahaha ampak se trudim in delam na tem...prav iz tega razloga sm se osebno rajš posluževala principa walk in and talk to the manager in person, kar mi definitivno bolj leži (kar pa ne pomen, da se nism stokrat usrala in rajš obrnila, kot pa izrekla magične besede “are you hirinig at the moment?” wopsii haha). Plače so v skladu z življenjskim standardom v mestu - zelo dobre, in to kar imam jaz po naših standardih za dobro, je tle manj kot minimalc. Sm mela kdaj kr problem, ko mi je kdo ponudu 16$ na uro – men se je to zdelo bale, pa so me potem cimri in šefica s sodelovkami v Proteiniju prizemljil, da za tok mal pa absolutno ni vredno. Tega, da je Slovenija verjetno edina na svetu k ma “študentsko” delo ločeno od “normalnega” dela, se zavedam že precej časa. In več kot potujem, več različnih kultur spoznavam, bolj se mi zdi to najbolj butasta zadeva na svetu – ker si študent, boš pač delov za manj k 4€/uro pa še mal ti bomo pobral od tega za take in drugačne prispevke. Ajd čau. Mislm, da ne rabm posebej poudarjat, kakšne so reakcije tujcev, ko z njimi delim informacijo o povprečni študenstski plači v moji državi...par čeljusti sm pobrala iz tal, pa nekej parov oči potisnla nazaj kamor spadajo if you know what I mean :D torej službe tukej so (če nisi preveč zbirčen seveda), dnarja tut nekej pride, kaj pa stroški? Če spremljate moj blog že od začetka, potem ste deloma že seznanjeni z mojo osebno porabo denarja v prvih tednih, ko sm še beležila vsak zapravljen dolar (če ne, pa hitro skoči nazaj na prve zapise in si oglej!). Plače tu so večinoma izdane ne teden,

nekje na dva tedna...                         redko pa tut na mesec....

 

Tedenska plačila so mi do zdej najbolj pri srcu :D Vsi, ki ste do zdej že živel na svojem (beri – si krili čisto vse iz svojega proračuna), verjetno veste, da te dnevno/tedensko/mesečno prizadanejo takšni in drugačni stroški – najemnina, hrana, (javni)prevoz, šparanje, drobnarije potrebne za življenje (toaletni pripomočki, čistila, sekret papir...) ...neskončno mnogo zadev, ki vplivajo na končno cifro na tvojem računu. Za boljše razumevanje dam primer: na teden zaslužm približno 500$, 200$ gre za najemnino, 50 za hrano, če grem vn jest je prec še 20-30, če se vozakam okol z vlakom še dodam enih 20, k sreči toaletnih zadev in drugi prčkarij ne rabm kupvat tedensko...pa smo na enih 300$ stroškov na teden vse skupaj. Razmerje priliv in poraba pa ni tako slabo. :) seveda, moj življenjski standard ni najboljši, ni pa tut najslabši! Sicer se pa strinjam, da če prideš v državo z namenom samo potovat, je noooooro drago, absolutno katastrofa, kljub trenutni fantastični pretvorbi evra v dolar. Če pa delaš, se ti zadeve lepo poglihajo. Cene hrane in pijače tut zunej v lokalih so drugač čist primerljive z našimi: (€ - AU$ = 1€ - 1,54$)...običajna kava je nekje 2 do 3,50$ kar je med 1,50€ in 2,50€. Če ješ zunej (obična restavracija) nekje 20-25$ kar pride med 12 in 16€. Za fensi  4-5 hodni meni v ekstra restavraciji, daš okol 60-80€. I say fabulous for the most expensive city in Aus!

Pa da ne bo cel post samo o kešu....dejmo rečt še kašno o načinu življenja v Avstraliji. Kaj so tiste stvari, ki so tu običajne, doma jih pa nismo najbolj vajeni + fun facts:

• fake boobs, fake faces, lip injections, fake hair, ugly instagram makeup, iste frizure, iste face...vse so iste
• vsak javni wc v mestu ima odlagališče za igle (ne vem kaj naj si mislm...dobr, ker skrbijo, da se to posprav, al slabo, ker to nakazuje na veliko potrebo po teh odlagališčih - torej veliko drogerašev?!?! haha)  
• obsesija s take away kavo - mislm, da si tle noben ne kuha kave doma. NOBEN!
• obsesija s tumeric latte, z matcha latte in drugimi oblikami latte-jev
• obsesija z mandljevim, sojinim, kokosovim, makadamijinim..... mlekom
• obsesija z Acai skledo
• obsesija s kombucho 
• vreme....WTF????
• vremenska napoved....še bolj WTF????
• ščurki v stanovanjih in hišah...yep, kruta realnost 90% hiš v Sydneyu, če ne v celi državi?! eni menda celo letijo in so v velikosti hrošča al pa še večji....why oh why :S
  ... vrjem, to se tut js sprašujm...
• hoja brez obutve po mestu -  popolnoma  sprejemljivo (nism verjela, dokler nism vidla)
• hoja v kopalkah po mestu - popolnoma sprejemljivo
• not wearing a bra...popolnoma sprejemljivo...not that you really need one with those fake boobies anyways.
• ptiči - glasnost čivkanja on another level!!
  
• bale brezdomcev
• cucki, bale cuckov. vsaka hiša ma svojga cucka...ponavadi neprijaznega.
• Azijci:
  
• GOON ali vino iz vrečke, zlato backpackerjev
• nesramni in nestrpni avtobusarji, k enkrat zapre vrata, ti jih ne odpre več pa tut, če še zmer stoji na postaji in bo speljov čez eno minuto...da ne omenjam voznih sposobnosti....jaoo :D
• workout parki - vsak drugi park ma svojo zunanje fitnese pa opremo za telovadt, polno telovadnih skupin zjutrej, popoldne, zvečer, kultura vadbe je tle na čist drugem nivoju!
• Oblačila: čist športno, al pa čist uštimano, k za na poroko....Nekej umes? Zihr nis iz tle :)
• when you work, you work hard
• when you're off, you're off hard
• barbie...vsaka plaža in park ma posebne žar postaje, kamor si lahko flikneš mesek in zelenjavco za piknik
• mango v velikosti male lubenice k stane 1,60€ (lifeeeeee!!!)
• prijazni in skulirani ljudje
• spider situation...do predučerišnm tukej še nism vidla pajka...but then that day came...and I couldn't help but think about doing this again...
  
  

Tole pretty much zajema moje trenutno videnje življenja v Avstraliji. Zagotovo pa ob vseh teh točkah ne smem pozabit dodat kako prečudovita dežela je tole in kaj vse ima za ponudit. Nima vsak dnevnega dostopa do takih razgledov....in upam, da mi bo v prihodnje uspelo vidt še več takšnih prečudovitih kulis...

Tako, zdej grem pa drsat. Yes, you read it right....it's ice skating time, sej je le veseliii decembeeeeeeer...za vas pa upam, da ste bli pridni, da bo Miklavž kej prnesu....men že vem, da ne bo, k me ne bo najdu...bom pa sama svoj Miklavž!!! :)

Until next time!

xx