Brisbane, you had me at hello

Here I gooooo! The end of my East Coast trip was approaching with lighting speed. Only a short drive from Noosa and I was in Brisbane. I always use bus rides for sorting out my gopro shots and finishing blog posts (if I don't get distracted :o). But this drive was the shortest of all so before I knew it, we were in the city. As usual, I grabbed my stuff and left the bus. My agency booked me a hostel and thankfully I went to check it the night before...it turned out it was this dodgy place out of the city with really bad reviews hahaha hell no, I've stayed in some interesting places, but that one just seemed too much (50 bed room?!?!?!). So I found a different one, very conveniently located just around the corner from bus station. I went to drop off my bags, put my "fake eyes" in my eyes haha and wait for Alex to pick me up! She's just one of a few camp friends that I was/ will be visiting throughout my whole trip. She took me right in the heart of the city, vibrant South bank with a lagoon and pools, bars and restaurants. It just hits me over an over again how camp brought so many beautiful peope in my life and I cannot be happier that I actually get to visit them all around the world!! Alex you're such a sunshine, thanks for a mini tour of the city and your lovely company, only wish I could've stayed longer! Until next time!! :)
I spent the rest of the day exploring South Bank by myself. I immediately fell in love with this city and all it has to offer. So much green, so much water, so clean and neat! All sunshine and rainbows until just out of the blue I figured I don't have my gopro on me...not in my pockets, not in my bag...don't panic, it might be in one of the bags in the hostel...I rushed back to check everything...only to realize I left the freaking camera on the freaking bus!!!! What an idiot. I know exactly how it happened and it is the stupidest thing. Left it on the seat and didn't see it when I left the bus (the first time I didn't triple check if I forgot something?!?!?!). What now..it was evening of Eastern Monday so of course bus office was closed. Shit....thinking of all the worst scenarios...I basically lost everything...every single video and photo that I didn't transfer...95% of my east coast memories. I nearly cried. Buuut yo, there's still a bit of hope the driver found it and took it to lost and found.....oh but that was not all, nonono, the evening was only getting "better" haha you know that feeling when you just get out of the shower, make yourself ready for bed and realize you misplaced your glasses...I know, blind people problems....but what the heck. Where did I leave them, I can't go around without them, wtfff?! .......Remember me putting my contacts in before heading out for lunch??? Yes, I left my glasses in reception toilets...and luckily they were still on the sink when I went looking for them. I mean....I'll blame it on the full moon (or maybe I was just really really tired haha). And to top things off...why not wake up in the middle of the night to some lovely sounds of your roommates having a bit of adult fun if you know what I mean....why, oh why??? #travelbrain #hostellife
Anyways, I was up very early next morning to run to the bus station and check if my gopro was hopefully brought to lost and found...Me to the lady behind the counter "I kinda forgot something on the bus yesterday..." lady: "oh, what was it?" Me: "a gopro..." lady: "ahh, hmmm, is it this?" Me (almost having a heart attack): "YAAAASSSSSS................" lady: "you're one lucky girl" ....seriously, whatever I did to deserve getting it back...it must've been something really really nice...KARMA IS NOT ALWAYS A BITCH! :) Oh my, oh my. I guess I need to start physically sticking my things on me...After the initial shock and when my hands stopped shaking I was able to calmly pack up and check out. I had a couple of hours left in the city so I went for a looong relaxing loop walk, had some lunch with a view and jumped on the train to North Lakes to spend a couple of days with family friends...unfortunately they were just coming back from vacation in north Queensland and the weather wasn't in their favour...sooo that ment a good six hour wait for me. Ofc everything was made easier when a security guy let me stay comfortably seated in a mall after they locked everything up already - "just call when you wanna get out" haha alright then :D so the hours went by and just after 9pm Milena, Igor and Iva came to pick me up. What a lovely change to spend some time with Slovenians again..felt very much like home. They fed me our Slovenia food (haven't had this much national food in a very long time!!), they showed me around their neighborhood, fed me some more, I even had my own room with oh so comfy bed. One of the highlights was definitely Australia Zoo, (used to be) home of the Crocodile Hunter himself - Steve Irvin....for those of you who don't know who he is, do the research, for those of you who do know him, congrats, your childhood was fabulously filled with his thrilling wildlife TV shows. :D the zoo is still operated by his family - wife and the kids aaand they still do crocodile shows, crikey!! Definitely a must see in Brisbane! I loved it despite a rainy day.
Annnd just like that my time in Australia came to an end...well only for the next three weeks while I jumped over the Tasman Sea to see what's on the other side. Milena kindly dropped me off at the airport, I checked in and there I was again facing the uncertainty of getting through all the checks without getting charged extra for my (to)heavy bag. Thank goodness New Zealand was expected to be colder so it wasn't too weird wearing three layers with extra jacket (with a hoodie and another long sleeved shirt tucked inside) in my arms....and I got through successfully, boom!! Only two more flights like this!
I safely landed in New Zealand...very very excited!!! But there were a couple more stops till I could finally see Georgia on the other side. I filled out the declaration form, I decided I rather throw my two apples away (suppper strict policy with bringing food in to the country)...I say I've got nothing to declare....get out through passport control...signs everywhere how you're supposed to declare everything, tick on the paper if you have any food at all or else you get fined 400$..ok I threw my apples away got in line and gave my paper to the guy...he asked more questions "you've got nothing, sure, no fruit blabla.." nop, nothing. It does make you feel very uneasy...he then gave me a stamp and sent me to another line....que for bag check. FUCK!!! ANOTHER BAG CHECK?!?!...I did not see this coming, wtffff?! Like, nowhere else are they taking this so seriously?!?! Not even America! Something in my mind didn't give me peace....things like this always make you a bit nervous to be honest... I was going through the past few days and at last I remembered I had an opened bag of uncooked pasta somewhere in my big bag that was there since I arrived to Brisbane. Omg. Shit. Shit, shit, shiiiiiiiit!!! I'm silently panicking and trying not to be too obvious. It's only pasta, right??? Aaaah, What do I do now?! Can't go back cause I've gone through pass control and the second paper check, got two stamps....no turning back now, I don't have a choice. Already thinking of the worst case scenarios...this is it....she took my paper, both my bags...here i go...I walk through and wait for the worst to hit me

....to be continued....

Cairns, Tropical paradise in Queensland

5,5 hours on the bus...it would be a shame if I didn't manage to put together a lousy blog post so here ya go...

Does anyone remember that time when I negotiated my east coast tour for about 500$...yup self high five right there...well the time has come and I hit the road...actually I hit the plane seat with my bum (and waaay more "hand luggage" than it's actually allowed haha) and flew to Cairns as my first of many stops along the East Coast. Between the last 8 straight working days, 6 of them being morning shifs and everyday evening farewell events you may have figured out that packing and organizing my sh*t was probably last on my to do list (which usually is not the case as I always pack everything a week in advance haha there's a first time for everything hey :D). I'm not even going to start talking about sleep deprivation...you know when you're really really tired, your brain is playing mind games with you and the next day you kind of don't really remember how things went on before going to bed? That was me on Tuesday before leaving. Thank goodness I at least packed everything I needed (probably even more, you know how girls are ;) ). Wednesday 6am, after 4hours of sleep, I was more or less ready to get on that plane and fly back to summer! Said bye to my roomies and took off. For sure my backpack weighed more than 7kg (had to pack stuff for NZ too!!) But luckily some Asians in front of me got called on the side for bag check...have I mentioned what an absolute lucky bastard I am some times?! No? Well it's out now. I am. :D got off the plane in Cairns and the tropical heat just hit me (of course I was wearing long jeans, long sleeved shirt...I mean, I had to put all heavy things on me instead of in my bag, right?!)
After a pretty expensive shuttle drive to my hostel I'm back in the "backpackers" life - long time no see mate but I haven't missed you one bit! The weather was absolutely amazing and after I changed into a more proper attire for a tropical summer (at some point, taking my skin off seemed like a very good idea...damn heat!), I was ready to rock and roll......kidding, went sunbathing at the waterfront of the Esplanade Lagoon. To my surprise, the hostel had free bbq and pizza nights alternating every second evening...how can you say no to free food? You don't, so you eat whatever they feed you. 
It's funny how I'm "on vacation" now, yet I literally won't have a day to sleep in. Besides the fact that my body clock is still on 5:30am work mode and an hour time difference, all the tours also start at approximately 7am...now do the math. But not complaining, you don't get to go to the Great Barrier Reef every day am I right?!?! :D speaking of which, that was also my firs tour. I booked a sailing trip with snorkeling and an introductory dive. To say the Reef was beyond anything I've ever seen before, is probably an understatement. At boarding, each passenger got a pair of fins, snorkeling set and stinger suits. It took us aroun an hour and a half of sailing to get to the outer reef. Time did fly by while we were listening to diving and safety instructions. Sun was out, the sky was blue and before I knew it, I was sitting on the bench all buckled up with a set of weighs around my waist and a huge oxygen bomb on my back. I have to say, firs time diving, I was a bit nervous...especially because the last time I was actually (free) diving at UNI, that did not feel very pleasant to my ears with equalizing. As you jump in the water you go through a minor panick stage (at least I did hahaha) before you realize you're actually completely fine and also...you can breathe under water...duuuh. relax, you're fine. we had to demonstrate some safety tasks at the first line before diving down to the second where you also had to equalize the pressure for the first time. So far so good. After another set of safety tasks the instructor, using hand signals, asked us if we're ready to go down. Hell yes, now or never. I took my gopro with me of course...and the funy thing was, when we got down to the bottom, the pressure squeezed it to a point where it turned on by itself and instead of taking a video it was taking photos and I couldn't turn it off hahahaha (no idea how deep we were but the camera is fine as it can go down to 10m without a case). Half hour dive and 1578 photos later....hahaha the water was a bit gloomy because of the cyclone that just went past this area a few days ago, but nevertheless, the experience was just priceless. Although I don't think I'll seek professional career in diving haha after I got saved out of all that heavy equipment, I had some time for snorkeling before lunch. Oh gosh, what an exciting world there is under water! fish, corals, sea stars, and yes I saw a shakr, a baby harmless one, but it was a shark! :D unfortunately no luck with turtles. Next time! After lunch, we sailed off to a different reef where we spent a couple of hours snorkeling again...wau, wau, wau. Speechless. We concluded the day with a lesson on marine life, the reef and the surrounding area being the rainforest. Oh how excited I was to get back to the hostel for pizza night...again, never say no to free food!!
My third day in Cairns was reserved for a trip even more to the north of Queensland - Daintree Rainforest and Cape Tribulation. First stop on the way was Mossman where we attended a traditional Aboriginal smoking ceremony, got "marked" as the tribe from this side of Daintree river and learnt a thing or two about their culture. Then we took a bus to Mossman george before driving all the way up to the middle of Daintree Rainforest, oldest continuously living rainforest in the world, literally older than dinosaurs. Mindfuck. We went on a boat tour on Daintree river, spotted some crocodiles sunbathing on the edges,  and we were fortunate enough to see a couple of days old baby crocks! Cuties. We also learnt that crocodiles don't eat smart people...and if you do get attacked/eaten by one......that's called natural selection. Sorrynotsorry. Throughout the whole drive we hoped to see some "crazy killer chickens on steroids" as our guide would call them...in other words we were hoping to spot a Cassowary (if you're not familiar with this animal, and above description doesn't stimulate your imagination, google and learn a bit about them and why you don't want to face them eye to eye hahaha). Lunch was already waiting for us when we got to Cape Tribulation, in the middle of a rainforest at a tiny camp site (no idea why anyone would want to sleep there surrounded by all those not so nice animals....). Anyways, Carl showed us a spider that knits the strongest web and how aggressively it attacks anything and everything that tuches his web thinking it's food. Pretty impressive, almost like me attacking my plate of food. :D There's one more thing Cape Trib has to offer...a stunning sandy beach where rainforest meets the ocean. But the water is infested with crocks so...if you don't want to be "naturally selected", take a photo and run away. But seriously how amazing is this place?!?!
Last thing on our agenda was a walk in the rainforest. Before entering the path, we had to listen to a "brief" Cassowary safety talk..."if he gets you with his claw, your intestines become outestines", "stay together as a group, huddle up and put me in the middle", "don't run, hide behind a tree or a meat shield (yes, he called a person a meat shield)" hahahahahaha very useful. You walk in the rainforest, thinking to yourself "whoa, this is amazng, sooo old omg" and then you realize "oh, of course, no wonder this has been untouched for so long, even the freaking plants are trying to kill you"...Carl again: "Australia needs to calm the fuck down", I agree mate, I agree! 
At the end of our trip with everyone still alive, all limbs attached, no insides out, this day was estimated as an absolute success. We hit the road back to Cairns...I don't think I have to emphasize that I was exhausted and oh so ready for bed.

I did my reef tour with Passions of Paradise and Cape Trib with Active Tropics...and just have to say how amazing, informative and absolutely hilarious all the tours itself and the guides were...especially Carl, not many people walk around the "killer" rainforest bare foot...he did, what a legend!! Definitely couldn't recommend them enough!!

Alright, three days in my east coast adventure and I've done so much already...I spent my last day in Cairns wandering around Botanical gardens where I went back to the rainforest. The weather was absolutely bonkers, almost 30 degrees outside before 9am, gosh. Chilled day ended up with a dip in Esplanade lagoon and a FREE bbq for backpackers hosted by a local church (?!?!)...I feel like the biggest lesson of this blog today is "never say no to free food" hahaha

Well it was time to pack up again and leave to the next destination...

Maybe just a few words on my spending money...Considering the fact that I pre booked and paid majority of my tour, I gave myself a budget of 500$ spending money...will I make it? I don't know...I guess we'll see?!?! At the moment...it's not looking very promising hahaha I'm going to try really hard (who are you kidding?? you're not, if they ask to pay 40$ to hold a koala, of course you're gonna do it!) - oh the daily battles of the "rational" and the "yolo" side of my brain. Which will win??? ...stay tuned :D

Sunny kisses from Down Under

D*

P.s. sorry for no photos post, I'm currently stranded on a deserted island (I'll be happy if this goes through at all!) haha so bare with me, photos will come but feel free to catch up with things on my Instagram @dasazagar!!**

Things are (finally) moving!!

Kaj nej rečm, definitivno sem preživela preceeeej pester teden od mojega zadnjega zapisa. But before I forget...it's officially mangoooo season!!! 2 manga v velikosti moje glave...za 5$ HELL YEAH <3

Tokratno iskanje službe se je izkazalo kot veliiiik bolj zahtevno od tistega v prvem tedenu mojega bivanja v Sydney-u. Tekel je drugi teden, kar sem bila brez (redne) službe, v Proteiniju sem še vedno uživala za vikend, ampak me je dolgčas čez teden začel precej nervirat + gotta make some money! Priznam, da sem se kr mal ustrašla in “kaj pa če-ji” so spet prišli na plano. K sreči so me cimri doma ves čas bodrili, da bo že pršla ena služba naokoli...enkrat! :o Prijavla sem se na nešteto oglasov na Gummtree-ju, poslala biljon življenjepisov in “cover letter-jev”, šla v precej trgovin in kafičev spraševat, če slučajno rabijo koga...pa vedno isti odgovor – “seveda, pust nam CV, pa te pokličemo” FU!!! No v tistem trenutku sm bla hvaležna vsaj za vreme, da nas je začelo razvajat s sončkom in kr visokimi temperaturami :)

No, potem pa v torek zvečer dobim klic – stric Fred iz božične okraševalne agencije. “Long time no see! Are you still looking for work??”.....ammmm JAAA!!! :o BUM, sreda ob 6:00 začnemo. Končnooo! Cela vesela, niti mal me ni motilo, da bom mogla ustat ob 4:45 zjutri haha sam, da sm dobila job....ampak, there’s always a BUT haha kljub temu, da zveni oh in sploh, da za dnar okrašuješ smrekce in postavljaš dekoracije po ulcah itd...exactly what I thought it will be. Oh well, you were wrong. Po tem, ko smo vso konstrukcijo za smreko (mejte u mislih gigantsko umetno smreko) znosil v kombi, vse škatle z okraski in ostalimi zadevami, smo se 1 uro fijakal do Manly-ja, končne destinacije, kjer smo na konc tisto smreko tut postavl. Naj omenim, da je bla ekipa v 80% sestavljena iz punc s 3 fanti. Tko da smo večino fizičkega dela in dvigvanja opravle me + razen mene in še ene nove Estonke, so ble use 18 letne Nemke, ki jim je blo usem tako težko razložit kako delo poteka, kaj dejansko mormo me k sva nove nrdit itd. to, da so ves čas itak pričale v Nemščini pa tut ni pripomoglo k temu, da se mi je usaj mal sanjalo kaj se dogaja. Pol k smo raztovorl cel tovrnjak, smo mogle use tiste umetne veje postavt na mesto, da je zgledala usaj približno naravna, cele roke sm mela popraskane od tistih plastičnih iglc in izsušene od soli, k jo je naneslo od morske vode – še od prejšnga leta haha no smreko smo sestavl v treh delih, ker je bla prevelika za vse na enkrat pa še dvignjena je bla na podestu kašna dva metra od tal. Spodnji del smo okrasil iz podesta. Pri prvem okrasku, k sm ga nataknila na smreko me je šefe že napizdu kaj sm tko počasna, da mamo nešteto okraskov za dat gor in da za vsazga porabm max 10 sekund ne pa 1 minuto...še dobr, da mi je kdo sploh povedov, kako se pravilno natakne tisto stvar na vejo – ha, nop, očitno bi to mogla že sama od sebe vedt. Nemke spet niso ble glih v pomoč in so delale svoje, če so pa slučajno opazile, da si mal zmeden, si očitno niso mogle pomagat, da ne bi zavile z očmi in reees s težavo pristopile in ti zlovoljno razložile zadevo. No po kašnih 6 urah dela, okraševanja in sestavlanja smreke na čistem soncu wopwop smo se spokal v kombi in odpeljal nazaj proti skladišču po novo rundo za drugo lokacijo. Vmes nas je čakalo še organiziranje in spravljanje okraskov v skladišču, kjer s Helen (Estonka novinka) spet nisva mele blage veze kaj se dogaja in nama ni preostalo druzga kot da hodva za Nemkami k dva njihova cucka in čakava, kdaj bodo mogoče spregovorile v Angleščini in nama dale kakšno navodilo kaj pa mogoče lahko nrdiva. Okol pol 5 smo se končno odpravl na drugo (zadnjo) lokacijo. Mislm, da smo bli kr kašnih par ur pozni in smo tok hitel tam, še dobr, da je bla ta smreka skor še enkrat manjša. Vseen smo zaključil okol pol 8 zvečer in se vrnil nazaj na začetno točko ob 20:00 – you do the math, kolk ur dela je blo tole :D stric Fred me je vprašal, če bi hotla delat še naprej...pa sm mu kr povedala, da tole pa res ne bo šlo. Že res, da dobila precej dnarja (za tolk ur pa 6-7 dni na teden, pfew) sam hvala lepa, nism pršla v drug konc sveta zato, da bom delala 14 ur na dan vsak dan... #byefelicia  Lahko pa vsaj rečem, da sm pomagala okrasit božično smreko na eni najbolj znanih in živahnih ulic v Sydneyu! Ha!

S Helen sva vseeno ostali v stiku, tut ona se ni odločila za to, da ostane tam in je del tima, ki niti približno ne zna dobr komunicirat na delu. Tko da sva obe nazaj med nezaposlenimi! High five sista! :D

V četrtek sm si sicer končno uspela zrihtat še avstralsko zdravstveno kartico in oddat nekej CVjev v parih kafičih in pekarnicah. Po celem tednu laufanja okol in sredinem konkretnem fizičnem delu sm bla totalno izmučena in sem pozno popoldne samo še sedela pred kompom in delala seznam kafičev kamor še lahko nesem svoj življenjepis. Eden od njih je bil še odprt, pa sm se kr na vrat na nos odločila, da grem tja. Bondi Wholefoods Surry Hills (check their instaaa <3), ki je dobrih 15min oddaljen od doma. Mal hitre hoje za konc dneva, pa sm jih glih še ujela pri zapiranju..in še menedžerka je bla tam! Kul, spregovorim par besed z njo in vprašam, če najemajo. Absolutno me je šokirala z “DA”. Pustim svoj CV, ona pa mi zagotovi, da me pokliče. Mela sm dobr filing, ampak se nism hotla nč pretirano veselit. Takoj naslednje jutro (petek) me presenet njen sms! WHAT?! Hoče, da pridm na training že v soboto ali nedeljo...šit js pa delam. Jaoooo! Prec napišem Megan, da nujno rabm it na to uvajanje, ker nujno rabm službo haha pa mi je z veseljem dala nedeljo frej...končno se mi je nasmehnila sreča in se je vse poklopilo kot mora! Kljub temu, da je moje uvajanje potekalo preceeeej mirno, čeprov je Mimi-menedžerka hotla vidt, kako se bom znašla v vikend gužvi, mi je iz prve ponudla službo. Je rekla, da dobiva supr signale od mene in da ji res zgledam kokr, da vem kaj delam. “thaaaanks” :$ Predebatirale sva vse birokratske zadeve in se dogovorile o podrobnostih. 5 delovnih dni, če želiš ekstra ure, lahko delaš 6 dni. Če delaš jutranjo izmeno, si lahko privoščiš zajtrk v kafiču (karkoli želiš), pripada ti še kosilo in smoothiji, čaji, kave, naravni sokovi...karkoli želiš čez dan. Wau. Popoldanska izmena ravno tako + ko zvečer pospravljaš in sortiraš hrano, ki jo moraš zamenjat s svežo, vse kar je ostalo lahko vzameš domov – muffine, solate, wrap sendvičke...res zakon pa še vse je zdravo in polnovredno/organsko in drugač FUL DRAGO! haha Res mam dobr filing glede tega in ful se veselim, da začnem prvo izmeno v četrtek! Thank you universe, upam, da bo res vse šlo tko kot mora! Zdej me pa čaka samo še to, da obvestim Megan, da bo ta vikend moj zadnji. Mislm, da je čas, da nrdim korak naprej in se poslovim od Proteinija. Poročam prihodnji teden!

And my social life??? Happy to report, da se premika v pravo smer! :D Po dolgem času sm šla spet vn v petek zvečer in si pogledala Darling Harbour še v nočni podobi, šla mal plesat na živo musko in uživat večer z Melti. 

Absolutno ne smem pozabt na druženje s cimri v soboto, ko smo proslavil Yoghitin zaključek magisterija...nas je peljala v (po njenem mnenju) najboljšo indijsko restavracijo v mestu, naročila celo mizo različnih jedi in ne morm z besedami opisat kako božanska je bla hrana!  *.* (ne prevzemam odgovornosti za slinast ekran! ;) )

NO RAGRETS!! :D

Sydney life is in full swing now. Vedno bolj mi postaja všeč. Sploh pa, ko se sprehajaš po znameniti Coogee to Bondi obalni poti, in se ti pred očmi slikajo take podobe, da ostaneš brez besed... 

 

al pa, k gledaš odbojko na mivki svetovnega ranga na Manly Beachu v družbi kolegice s katero se nisi vidu že dva tedna – a lot to catch up on and a lot of hot beach volley players...hihihi LIFE IS GOOD!! :D

More and more exciting stuff is coming up for sure so stay tuned, pa držte pesti, da bo nova služba res zakon, wohoooooo!

xxx

p.s. tok sm mela zdej posla s tem, da sm zažgala riž za kosilo (ja, zažgala. Prlimov se je na dno posode in zažgau. I hope I can at least save the pot hahaha)

Te zanima še kako je potekal moj prvi teden “brezposelnosti”? Klikni tukaj :)

»Hello, how are you doing today?« -- *slams the door*

Pon 23.10.2017

Stanje pripravljenosti: kr spet je pondelk?? Pa kako -.- niti približno nism prpravlena na nov teden čvekanja z random folkom, skoooos! Ajde. Vsak dan rabm 1. Sej to bi mogla zborbat. Ajde. Po petkovi fešti se v pisarni še vedno sestavljajo puzzli dogodkov haha vsak drug k pride doda kej novga v žakelj dogodivščin po »zastonj« neomejeni pijači....hahaha ta teden nas menda čaka zahteven teren. Tokrat gremo v Inner City kar pomeni okrožja Sydneya – ljudje so bolj direktni, več je izobraženih, premožnejših in več je takih, ki ti samo zaprejo vrata pred nosom. Menda bomo mogli ubrat drugačen pristop! Čez vse pomembne točke gremo na dopoldanskem uvajanju. Nato nas čaka še nekaj »pitch« traininga in ne dolgo za tem že šibamo na teren. Roxy nas skipa na dodeljenem terenu, kjer vsak začne svoj 6urni pohod. Ker smo tok bliz mesta, je večina ljudi itak v službi, zato prvih par ur preživim s teticami, k itak ne znajo angleško (večinoma Grkinje in Vietnamke). V prvi polovici dneva, nič sreče zame. Trudim se biti samozavestna, direktna in poskušam kljubovat »izgovorom« ljudi, ampak mi še vedno nekako ne uspeva...avtomatsko me ustavi nek čut, da če človek reče ne, ga pač ne bom probala prepričat v to, da reče ja. Ajdčau. Prec obupam menda...bom mogla dalj ustrajat pa kakšen objection več shendlat bi rekla Roxy. Softič. Ponovni obhod dans začnem kašne 45 min prej kot ponavadi, ker je četrt mojga terena glavna cesta in posledično nerezidenčno območje. Wtf. Potrkam pri vratih. Odpre mi prijazna gospa...mal čvekava. Pove, da je iz Vietnama, js ji itak natrosm usega možnega. Zgleda zainteresirana! Že vpisujem podatke....tooo! prideva do podatkov o kreditni kartici. Joj, to pa ona ne bi. No pol pa št. računa. Okej to pa lahko. KUL! Ni bla čist sigurna v št računa ampak ajde. Vrjamm na besedo in nisem rekla naj gre še enkrat za zih prevert. Še podpis...YAS! Thanks for signing up! Kva sm bla vesela wopwopwop! Kličem Roxy, ta je tut cela naspidirana u telefon, da če mi rata v tem okrožju, mi lahko  rata povsod! YA THINK??? Polna zagona šibam naprej nabrat še mal kontaktov, ker se zaenkrat gibljem na preeeenizki cifri. Ob 7 je čas za appointments. Guess what...noben od mojih ni doma. Pejte se solit. K bi mel jajca mi u faco rečt NE, se ne bi trudila hodt nazaj...matr ej! No good thing is, da sm edina poleg Roxy dans dobila donacijo. Yaaaas. Zdej pa morm sm še na wc. Nujno. Tole ni ok, da cel dan nimaš možnosti it. Aaaaaaaaaajjjjj, zakvaj je tok ležečih policajev po tem mestu!!! Še dobr, da sm bliz doma....ampak ne, itak se umes spomnm, da morm še u trgovino (ha, I told you that it will be the most inappropriate time to go next time)...do doma komej še zdržim. Cimri so ful ponosni name in se veselijo z mano haha Pedro se skos norčuje, tak people hater k sm js, da tkole vztraja v tej službi. Thanks bro! Sej res, bomo vidl kok časa bom še....

Poraba denarja: fasnga=30$, SKUPAJ = 30$

Tor 24.10.2017

Stanje pripravljenosti: it's a new day folks! Dans spet ciljam na 1! Zgleda, da bo krasen, vroč dan....še vedno nism kupila črnih kratkih hlač. I refuse to spend my money on that!! Dans na uvajanju treniramo kako hendlat »izgovore« (objection-e) – sm samo na penziji, lahko prek neta to uredim, morm se z možem pogovort, ne morm si prvoščt, že podpiram druge organizacije...itd. men je to najteži. Sploh ne najdm besed, kako bi se s tem spopadla na terenu. In pol vedno rajš rečm »ok, ajd čau« haha I am a delicate flower! #sorrynotsorry :D iz centra mamo približno 15min vožnje tako da zmečem kosilo vase in si nahitrco uštimam vse papirje. Matr tale vožnja me zmerej tok zživcira, prov vsakič k se usedemo v kombi se začnem sprašvat zakaj mi je tega treba, zakaj si to delam, ne bi raj zamenala službe??? Koza. Prvih par vrat. Ustavm se pr paru in začnem basat. Pravta, da si ne morta glih prvoščt, pa se probam spomnt kva smo se dopoldne naučil...jooo al sta dva v hiši, to je 85centov na osebo na dan, ju prpravm do tega, da začnem vpisvat podatke...pol mi pa tip prav – ja mislm, da nisi čist zastopila, res nisva za. Sorry, byeeeeee! I tried haha naslednja vrata...odpre azijatka. V bolj polomljeni angleščini se nekej že zmenva. Par stvari ne razume, zato pokliče 15 letnega sina, da ji mau prevede. Zgleda za, zagrabila je za vabo! Vpisujem podatke. Oooo že zbiramo državo, oooooo, kartica, bleeee js bi rajš št. računa, jaooooo ok, tokrat trikrat preverm številko računa (btw, una od učer ni mela pravilne št. zato je šlo use u maloro jaoooo, sm vedla, da bi ji mogla zatežit!). tokrat ne bom nrdila iste napake! Sam še podpis in SAVE! Another child saved in Vietnam!!! Roxy je čist adijo haha js pa tut, prva donacija dneva od useh YAAAS, jutr pokam balon! Najrajš mam pa, da že takoj na začetku dobim eno...k to pol pomen, da lahko dan mal bol na izi speljem. In sm tut ga! Matr je vroče, mogoče, si pa re smorm kratke hlače kupt. :o zagovorim se s stričkom Portugalcem, k mi razkaže cel svoj vrt...itak ga odpihnem s svojim poznavanjem paradajza, peteršilja, bučk in drugih vrtnin, ki jih mamo tut mi na vrtu...on pa mene z MANGOTI, PASJONKO IN AVOKADOM! Kva pa folk tle, kr mango drevesa tle goji. Stričk ni za stvar, da bi rešu kašnega otročka v tujini. Pa nč. Pr sosednji hiši opazm še enga strica, k je glih pršov s sprehoda s svojim psom. Od daleč ga prjazno pozdravm...un mi pa zalaja nazaj »I'm not interested!« sm rekla, stric al nč ne progajam. Pa me je kr napizdu nazaj, kako sm nesramna, da mi je že povedov, da ga ne zanima pa mu še kr najedam hahaha kreten, zanalašč mu na najbol osladen način zaželim čudovit dan in vso srečo. BYE FELICIA! Popoldne spoznam tetko Makedonko. V polomljeni angleščini pomešani z makedonščino mi pove, da je skuhala filane paprike za kosilo. Škoda k tem tetka ne morm nč razložit pa prodat, k me itak nč ne zatop :( mi pa polepšajo dan, k se usaj pogovarjajo lepo pa niso nesramne...sam še za jest mi more kera dat pa bom vesela haha Drgač mam pa najraj folk, k se vid na vn, da majo dnarja k pečka, pa rečejo, da si trenutno res ne morjo tega prvoščt. Kakšna šala. Sonce, hoja in govoričenje te res tok izčrpajo, zvečer se sam prevrnem nazaj v kombi. Aaaaah, sediiiim!! All i need now is bed. Kljub že drugi donaciji ta teden, sploh nimam nobene motivacije za to delo. Tako me mentalno izčrpa to čvekanje in vse zavrnitve, da mam povn kufr vsega še predn začnem z delom. No so pa vsaj cimri čist navdušeni nad mojim drugim zaporednim uspešnim dnevom. Yuuuup! Tomorrow is a new day, let's gooo for the third one then!

Poraba denarja: SKUPAJ = 0$

Sre 25.10.2017

Stanje pripravljenosti: precej energično začnem jutro. Zajtr, blog, zrihtat služba. Končno se spet počutm mal bol naspidirano! Držim pesti, da nas dans ne presenet dež! Tokrat na uvajanju vadimo kako napletat pogovor – rapport! Pismu, ponavad mam glih s tem najmanj težav...nakladanje! not in this job I guess! Sam, da vidm face ljudi, k me majo povn kufr prec k odprejo vrata...al me že use mine in posledično pol tut ne težim, ko mi enkrat reče ne. Roxy vseen misl, da gre men to fulll dobr od »ust« js ne vem kdaj me je ona poslušala! Sicer sm pa spet met Top New Reps! Yaaay, I can pop a baloon! In kaj dobim?! Srečko za podrgnt, k mi ni prnesla nič. -.- ne morm vrjet, da je že sreda! Se mi zdi, k da nimam nč od lajfa! Sam u službi sm...domov pridm ob 9 zvečer in grem spat!

Matr je soparno zunej. Takoj k me Roxy spusti vn se zapodim na prvo dvorišče...ogovorim strička Grka, ki prav, da kaj pa bodo ženske delale, če se ne poročijo...sm rekla ja kaj, u službi bodo pa življenje bodo mele...pa prav no, no, no! Sm rekla uredu bo stric. Se vidva lejtr. Iz kerga stoletja je pa on pobegnu. Nikjer ni nobenga...še ulce so čist prazne. Najdem eno gospodično. Zapričava se....mam dobr filing! Tole bo neki. Attack! Vpisujeva podatke. Mam jo! Šit, ne ve kašn ma račun. Jebemtiš. Gre pogledat, išče po mailih, nč. Joooo dej no! Si zlowda app za banko, da končno lahko vid številko računa. Kočno. Vpiševa podatke, preverm stokrat, če je use pravilno. Tooo application sent. Kličem Plan pisarno. Spet mi ne dela telefon. Ja pa kva še?! Prosm gospodično, če si lahko sposodm njen telefon in jih končno prikličem. Sej ne da se mi je že drugič to zgodilo. Urejeno, done, zaključeno! Yaaas! Zdej loh zabušavam do konc dneva :D kva ga pa sonce seka dans, neverjetno! Tko je vroče, da bi se res mogla hidrerat ampak kaj k pol nimam kam na wc....sej sva se z enim tipom glih o tem zapričala haha je reku da ne ve kako to zmorem. Jao, še zmer se mi zgodi, da se s kr enim folkom, k točno vem, da ne bo nč od njih, zapričam u nedogled. :D sej pol sm skoooor še eno Vietnamko dobila na krov, pa je na konc, k sva že vse dale čez, rekla, da nima kartice in da more še z možem govort. Prov. Pridm nazaj zvečer. Al je šele poooool dneva minilo! Kva sm zmatrana. Še sreča, da zadnji dve uri vedno hitr mineta, ker je game time in mormo dobesendo tečt od vrat do vrat, k jih še nismo obkljukal. Zihr, tekla pa ne bom. Ljudje v ožjem okrožju mesta so vidno bolj nesramni...prvič se mi zgodi, da mi jih par kr zapre vrata pred nosom že po uvodnem »hiii, how are you doing today« *slams doors* hahaha whaaat?! Ne morm si pomagat, da se mi v glavi ne prislika Alja, kako odpika takšne in drugačne prodajalce po telefonu..prodajalec »blablabla« Alja: »me ne zanima, dijo« *poklop telefon* (love you sisss! :D). Al zvečer se mi že tok ne da, da se vlečem k megla. Komej čakam, da Roxy pošlje zadnji sms, nas pobere in pičimo domov! HOMEEE!

Poraba denarja: I stopped keeping score! -.- mislm, da nč :D

Čet. 26.10.2017

Stanje pripravljenosti: nehala sm pisat dnevna dogajanja. Ups....sej tega kar me je čakalo dans res ni težko pozabt haha spet se dopoldne prekolnem, zakaj zavraga še vedno nism kupila črnih kratkih hlač...menda je že skor poletje pravjo ljudje. Še vedno smo v Marrickvillu, kar spada pod Inner City. Dans mam fuuul razgiban teren in sploh ne vem kako naj se lotm zadeve, da bom najbolj efektivna. Tole naselje je res luštno. Polno vrstnih hišk, vsi imajo dvorišča...kjut! no, sam ljudje k živijo tle niso tako kjut haha že v prvi polovici dneva sm dobila par *door slam-ov* za dobrodošlico. Seveda se pa povsod najdejo tut izjeme...vkorakam na dvorišče čudovite hiše. Gospa je glih zunej zalivala svoj vrtiček. Prijazno jo pozdravim in načnem pogovor. Zgleda prijetna. Mal čvekava, mi pove, da je iz Libanona itd itd...ni zainteresirana za donacijo, ampak js useen ostanem minutko dlje. Povabi me v hišo, mi ponud vodo, piškotke za na pot mi da pa še eno hruško! Top...to je to kar sm hotla, da sm končno tut js spoznala osebo, k mi je dala hrano! Haha moj cilj je dosežen. kmal po tem sm skorej dobila enga strica vietnamca, k u bistvu sploh ni živel pr tisti hiši ampak je delov kot gradbinc (k so prenavlal) pa sva se tok začvekala, da sm že pršla do kreditne kartice, ko mi je omenu, da nima sabo. Haha sm rekla ni panike, lahko pokličeva banko :D hahaha jaooo glih ene 20min mi je uzeu stric pa nakonc ni blo nč sreče. Trenutno nism niti približno na ustreznem številu kontaktov z ljudmi tko da bom mogla kr hitr stopt pa se nehat zadržvat pr kr enih...like usual! 10 min later....just down the road...potrkam na vrata...po dolgem čakanju mi odpre mlajši moški. Prec mi pove, da se je glih zbudu haha sej ne rabm povedat, da ni biu zainteresiran...ampak sva se tok zapričala, da se je kr smestiu na verando, si pržgau cigaret in sva čvekala...predstavu se mi je kot Xavier, pa sm po faci vidla, da stoposto ni avstralc. Pa sva na konc pogruntala, da je Makedonc in da mu je u resnici ime Vladimir. Po moje sva se zihr kašne pol ure pogovarjala..o vsem možnem. Je reku, da je on tut učas to isto službo delov in da jo je hejtov...točno iz istih razlogov k js haha kaj sva se nasmejala. Drgač je pa igralc in menda si je spremenu ime zato, ker je vedno na avdicijah poslušov samo o putinu, socializmu, sovjetski zvezi itd. Haha si morš mislt. No sej, če js ne bi delala, bi verjetno še kr čvekala. Čist sm sfalila s to službo, majkemi. Pozno popoldne se mi na ponovnem obhodu pridruži Roxy...zakon, z njo je vedno vse bolj zabavno. Najprej se zagovoriva pri eni hiši...in ugotoviva, da je ženska SLOVENKA!!!! Men se je skor strgal. Teta Agata je iz totega Maribora , čuj! Sam u Avstraliji živi že odkar je bla stara 4. Škoda, nč ne govori po naše. Ampak noro...čist me je šokirala. Sej smo jo skor dobile na krov, sam je hotla še mal raziskat tko da sva se dogovorile za appointment. Nadaljujeva svoj pohod. Vkorakava na dvorišče hiše...vhodna vrata so bila odprta. Samo da sva stopile na vrt zaslišva zmešan pasji lajež in zagledava tri male cucke kako tečejo proti nama...sej nisva vedle kaj naj, u sekundi so bli pr nama celi razjarjeni in najmanjši skoč name in me z gobcem zagrab za koleno...sploh nism vedla kaj me je zadelo haha Roxy ni vedla al naj ga brcne, udar, dvigne al kva...itak sva se od šoka sam smejale. Pol pa pride tetka vn in prav sej niso nč nevarni, ne bodo nč nrdil..me sva se sm obrnle pa pičile vn...nikakor se nisva mogle nehat smejat haha odpravva se naprej in po parih minutah mi prav Roxy, da mi je cuck zluknov hlače! Sm rekla kvaa, sej pol sm pa tut začela čutt, da me mal peče...pogledam in vidm, da me je do krvi. Matr prase malo. I hate dogs!! -.-  nč, še dobr, da je sm površinska praskica! Greva dalje, ker je že skor ura cajt, da se vrneva nazaj k slovenki. Itak je ni blo doma, kaj pa druzga tako da nič donacij zame dans. Na poti proti mestu, kamor gremo na Thursday night dinner, začnem razmišljat o dejanskih posledicah tega pasjega ugriza...še bolj pa po tem, ko so mi cimri predlagal, da naj grem k zdravniku (pa usi od doma tut!)...in pol je pršov moj inner hipohonder na plano – tetanus, steklina.........O FAK! Cel čas večerje sem googlala, kam grem lahko takoj k zdravniku, kljub temu, da nihče od domačinov tle ni zganjov panike... Vsi General Practicionerji so bli že zaprti..edino kamor lahko grem je urgenca. Nč, prva stvar jutr zjutrej, grem k zdravniku!!! Zdej sem že 99% odločena, da ne bom nadaljevala s to službo, tole je bla kaplja čez rob! Še jutr ne vem, če bom sploh pršla. Mi je čist useeno, tut če bom mogla plačat 250$ (»kazen«, če v teden v naprej ne poveš, da odhajaš iz službe). Doma pokažem bojno rano cimrom. Pedro pravi, da niti slučajno ni možnosti, da bi dobila steklino. Pa da rana ni huda in ni potrebe, da še danes rinem do urgence. Ok. Jebemtiš, kva me še ne bo doletelo use! -.-

Poraba denarja: večerja=13$; SKUPAJ = 13$

Pet 27.10.2017

Stanje pripravljenosti: ready to go to the doctors! Že takoj zjutrej sem pičila k najbližjemu GPju. Pa je una rekla, da je zdravnik obtičov v prometu in da bo ful pozn, naj pridm nazaj ob 11. Mrš. Grem do druzga, kaj me pa stane. Pridm v čakalnico in prav teta, da mene ne morm nč brez Medicare kartice. JA PA PIZDA?! Lahko pa plačam 75$ za pregled. Ja, k mi kej druzga preostane?? Čakam, da me pokliče mlajši zdravnik azijc. Povem mu kaj se mi je zgodilo on se pa sam smeje haha sej ni kej, zanimiva zgodbica. Z njim delim še svoje skrbi glede potencialnih okužb in cepiva, pa prav, da v Avstraliji nimajo pasje stekline...samo netopirji, pa še to tak mejhn procent in gor proti severu države. Ok. Zdej sm pa pomirjena. Za dve minuti, kar sem bla v ordinaciji sm plačala 75$. Yaaaay!!! Nč odločm se, da vseeno grem danes še oddelat, pol je pa to to!! Roxy mi prnese malo darilce, »cause you're doing so good!« ja pa iiii, ne morm ji zdej povedat, da mam dost usegaaa! :( haha nč da vidmo dans kva bo. Na terenu ni nč posebnega. Če nam uspe dobit dovolj donacij do katerekoli ure, gremo lahko takoj domov a.k.a. v Side bar žurat. Vsi so ful motivirani, men je pa ravno do Kosova. Niti se ne trudm, ležerno čvekam s folkom, če me odjebejo tut prov, ajd čau, ustavlam se po poti, še vedno se čudm, kaj vse folk goji na svojih vrtovih in kako je vse to normalno. Palme, mangoti, limone kr po cesti. Pa random živali :D 

Sam še komej čakam večer!!! Tokrat se teh 6 ur vdela leče k ogaben smrkelj...*bruh* haha tok sm utrujena od usega, da se pa tut js že vlečm približno tko. Ura je 19:17, ko me Roxy končno pobere na lokaciji. Sam prevrnem se u kobmi. Poleg nje je v kombiju še Brandon in obema smrtno resno povem, da je to to zame, da ne morm več te službe delat...pa me ne jemleta preveč resno. Prov prov. Na poti v center in na party se ustavmo še na večerji čist bliz mojga doma v Broadway šoping centru....INDIJSKAAAAAAAA!!!! po takem dnevu ej...sem bla pa zvečer najbol srečen otrok daleč naokol. Kaj je pa pasal en Butter chicken in garlic naan <3 indijska je LAJF!!! Vsi v party petkovem moodu stojimo v vrsti za vstop v klub. Mi dobimo zapestnice za zastonj pijačo (to je vsak petek za zaposlene..škoda k ne pijem, k bi se ga lahko dobr udesila  in pršparala bajne dnarje :D). Luštno se je tkole podružt s temile mojiim debilčki od sodelavcev, res so pojave! No na konc so me itak prepričal, da ostanem še en teden in da dam odpoved v ponedeljek pa si tko pršparam 250$...I've done it for two weeks now, might just do it for one more right?! Jutr delam ob pol 10...kar pomen, da bo early start again...js pa še zunej. Jooooj!!! Bejžžžžžž

Poraba denarja: večerja=12$; SKUPAJ = 12$

Sob 28.10.2017

Stanje pripravljenosti: I CAN'T!! -.- I'm too tired!! -.- please universe, help!! Nekako se sklobasam iz postle in uštimam semi-spodobno. I look like death. Legit. Popapcam zajtrk in šibnem proti Proteiniju. Spet delamo k norci. Opažam, da se po dveh tednih weekly službe ful bolj samozavestno počutm pri sprejemanju naročil in govorjenju z ljudmi, nč več mi ni hudga! Usaj nekej pozitivnega me bo naučila tale (med)tednska služba! Toook je blo vroče dans, da je blo za crknt. Še dans sm bla ful velik zadej v kuhni. Zdej delam že vse kuglce, pa čokolado za oblivat bounty tablice poleg vsega že klasičnega dela. Megan me vpraša, če želim prevzeti izmeno, ki jo je prej opravljala Nancy, ker ta ne bo več mogla delat. To pomeni 7 ur vsak dan vikenda...zakon! itak sem rekla ja in itak sem ji povedala, da bo tole moj zadnji teden v zdajšnji službi...se je sam smejala pa me vprašala, kako sploh zdržim :D Doma me preseneti NOV PRALNI STROJ! Al smo tok veseli k radio in bi kr usi naenkrat radi pral. Haha končno si operem še vse ostale cunje in se spet lahko zmišlujem kaj naj zjutrej oblečem. S cimri se zvečer končno spet vsi družimo...al me ni nikol doma, da bi lahko kašno konkretno rekl! Tole bo treba spremenit...jutr bom mogla soočt Roxy z mojo odločitvijo....pa da vidmo.

Poraba denarja: SKUPAJ = 0$

Ned 29.10.2017

Stanje pripravljenosti: poskušam sestavt sporočilo za Roxy...pišem, brišem, pišem, popravljam, pišem, pošljem. Huh. Joooj sej še dobr, da grem delat zdele...tut če me kliče se ne bom mogla javt :D work work work work work work šalalalala! Zdej pa že teče delo k po maslu, levo desno gor dol, šibamo! V pomoč nam je prišla še ena nova punca iz Malezije...mal se še lovi, pa skos podira sistem nalaganja umazane posode v stroj in čiste iz stroja...jooooj, sej vem, da se še uči, ampak k je povn lokal pa res ni časa umikat pa premikat :/ jo bomo že strenirale.  Se mi pa končno mi zdi, da se tud z Megan in Amy začenjamo malo bolj na prijateljski ravni pogovarjat in ni več tako uradno use. Kar je kul, da se počutim mal bolj domače in definitivno ful rada delam tle. Aaaaah, zakaj dnevi čez teden ne minevajo tako hitr k vikend?! -.- Roxy mi je odpisala, da me pokliče zvečer in se pomenva...pa sm bla glih pod tušem k me je klicala, pol se pa ni več javla...nč bomo vidl kaj poreče jutri...sm 100 posto, da me bo na vsak način hotla prepričat da ostanem še dalj časa....aaaaaaah, I guess we'll see tomorrow...

Več pa naslednjič.... ;)



p.s. Kako je potekal moj prvi teden nove službe pa si lahko prebereš TUKAJ! :)

The Land Down Under

Po kratkem (beri dvoletnem) premoru, se na sceno zopet vračajo moji potovalni zapisi...le, da tokrat iz Avstralije. Pisala bom dnevnike in jih za nazaj poskušala čim bolj redno objavljati tako da vse, ki vas zanima kako se imam in kaj počnem, ohranim na tekočem...za začetek pa nekaj misli, ki so se mi podile med pripravami na odhod in med samo potjo. :) Enjoy, pa javte se kej!

Cheers

    ....................

Pon 25.9.17:

Občutki: v naključnem vrstnem redu skozi celoten dan:  vznemirjenost, strah, veselje, evforija, negotovost, žalost...something like this basically:

 Čemu tako počutje:  vznemirjenost, ker se spet obeta potovanja, to je taka dobra pozitivna vznemirjenost, ki pomeni, da se prebližuje nekaj superskega! Strah, ker se spuščam v neznane vode, kaj šele bo! Ker ne vem kako se bodo zadeve razpletle; bom dobila službo, bom lahko dobila stanovanje, bom sploh prišparala kej denarja, mi bo ratalo, mi ne bo ratalo, me bodo deportiral (zakaj že?!?!), kaj če zbolim, kaj če si kej naredim, kaj če mi zmanjka keša, kaj če ne bom zdržala, bom spoznala kakšne nove prijatelje...klasika :D Veselje, ker valda grem na potovanja wohooo, ker bom lahko dokazala, da se da in da zmorem (after i get over that same fear haha), ker bom spet v elementu – počela to kar počnem najbolje in najrajše – potujem, ker vem, da bo nora izkušnja, ker bom spet srečala svoje kamp prijateljeeeee, po parih letih!! Evforija, ker nobeno daljše potovanja ni nič brez evforične manije in splošnih napadov panike in veselja hkrati. Negotovost, mogoče dajem vtis, da sem čist ready....hahaha deep down inside pa: O FAK, a si zmešana, kaj ti je tega treba, pa sej nisi čist pr seb, dvomm, da ti bo ratalo...Žalost, ker zapuščam svoje domače, še posebej babi in dedija...na moment imam precej slabo vest (ne me vprašat zakaj), čeprav vem, da me vsi okol mene podpirajo....jah tko je...še enkrat...it’s not like you have to go...

Stanje pripravljenosti: kufer spakiran, lucky 25kg, stojalo še polno cunj, ki se sušijo in tut grejo z mano. #Life ...sej mogoče mi pa rata. Poslovilna feštica je bla...najedl smo se, poslovili smo se, moje bajske bom res precej pogrešala...kako bom zdej hodila na pičiče, če pa njih ne bo zravn?! Aja, ne bom, k jih tle ne poznajo :’( poslavljanja še trajajo in še bodo do pojutrišnjem. Al sam še čakam na sodni dan....

Tor 26.9.17:

Občutki: v naključnem vrstnem redu skozi celoten dan: panika, vznemirjenost, negotovost, veselje, žalost, tesnoba, strah...mogoče mam pa bipolarno motnjo..evo no, zdej pa še hipohondrija...najboljš, da kar neham razmišlat...a ve kdo kako se da možgane na letalski način?? Help, anyone?!?!

Čemu tako počutje: Panika...ne vem, če bi bla situacija tle lahko še bol očitna...mislm, da je selitev na KONEC SVETA (pa ne un iz Piratov iz Karibov...) čist dober razlog za zganjanje panike. Vznemirjenost, ker komej čakam že da grreeeem!, k vem da bo vse negativno mim, ko bom enkrat na letalu – tm ni več prostora za negativo...sam predstavlej si, da maš panični napad na 14 urnem letu.... dr. House: “one milligram of diazepam now!!!!!” A majo stevardese kakšno pomirjevalo tam v vozičkih? Negotovost...jah sej veš, ni positive brez negative al kva?! Žalost...bolj k razmišlam, slabš je..mislm to sm napisala, k da sm toplo vodo odkrila. Najbolj je bed, k pomislš, da zdej pa res kr precej časa ne boš vidu domačih, sploh pa mačka! Vsakič k pomislm, bi se kr zjokcala. Kaj bo šele jutr na letališču. *smrk, smrk*  Veselje, ker valdaaaaa, a ne veš, da greš v avstralijo....ej kr u avstralijo greš, wtf, a ni to noro. Prov no.ro!!  Tesnoba...ja mal pa me tišči, če čist po pravici povem. Sej vem, da eni ne bi, ampak men se ne zdi nč čudnga. Brez veze olepševat zadeve. Težko je, fakin težko se selt na drug konc sveta. Čeprov večina vid samo pozitivo, v ozadju je pa skor več negative...žal. Strah..again, al me je tok stvari strah, da nimam cajta/dost prostora usega naštet...glavne v tem momentu: kaj če bo kej narobe s karto, vizo, kaj če mi zgubijo prtljago, kaj če me na emigraciji kr zavrnejo in deportirajo nazaj, kaj če...kaj če....kaj če....če čebula ne bi če imela bi bila bula (btw, a mi lahko prosm kdo razloži ta rek?!?!)

Stanje pripravljenosti: ready as I'll ever be...it’s safe to say, da je kufer kr povn. Čeprav sem danes spet vse zložila ven, odstranila precej, dodala cunje iz stojala, prelagala, premišljevala, delala scenarije, kaj rabm, česa ne...KAJ PA ČE?!?! Pa smo spet pr ČE(buli). Zgleda, da je bil moj kufer to poletje tako požrešen kot js v ameriki...27kilc. a sm na glavo padla?? Kako ga bom pa dobila dol iz vrtiljaka za prtljago na letališču?? Vrjetno me bo kr sabo odnesu. Nč zvečer me čaka še zadnja družinska večerja pol pa...

Sre, čet 27., 28.9.17:

Občutki: žalost, žalost, vznemirjenost, žalost, strah, veselje, žalost, veselje, panika, žalost...

Čemu tako počutje: a je treba posebej poudart?

Stanje pripravljenosti: bejžmo, let’s get this over with...(neumesna...svaka čast Zagreb, iz kurnika ste nrdil krasno evropsko letališče).

 

Oddam kufer – OK, ročna – OK, zajtrk – OK. Čakanje, čakanje, wc, čakanje. Ajde pa pejmo. Jok, jok, adijo, jok, blablabla, jok, objemi, jok, selfi za Gala in grem.

 Karta – OK. Pomaham še zadnjič in že sem v vrsti za security check – OK. So far so good! 5h30min leta pred mano. Bolš, da nas bodo nahranil...pričakovanja so ekstra visoka, sej ja letim s Qatarjem, najboljšo letalsko družbo na svetu 2017. Upam, da ne pademo dol...klasične misli na letalu. Let, nč posebnga, jedla sm, spala nism...storitve pa čist povprečne...nč posebnga res. Doha – 32°, dolge hlače, majca z dolgimi rokami, jakna. Cool, no worries....14h 20min, let’s do this, mam js to!

 Prvič sedim v ZGORNJEM NADSTROPJU na letalu! Še dobr, tam nas je manj, pa bo hitrej hrano razdelila! Spim, samo, ko je čas za spanje v Sydneyu....ampak rajš ne, k pol mi ne bodo dal večerje. Počakam, se najem, spedenam za spanje...probam se naštimat...spim, bedim, spim, bedim...še 10h. Spim, spim, bedim, film, spim, film, hrana, film, hrana. Uro pred pristankom se zapletem v debate s sosedo. Jasmin iz Finske...prvo vprašanje z moje strani, “a si ti tut na work and holiday??”, odg. Ne, sam potujem. Ok. Kul. A si useen za, da se drživa skup? :) sure! Bingo! Pa mam prjatlco :D in smo že na tleh...honestly, sm mislna, da bo hujš!! Z Jasmin čakava v vrsti za emigracijo...držim pesti za svojo vizo!! Na kar naju iz ozadja v nemščini ogovori dekle...Anna. kmal ji postane jasno, da nobena od naju niti približno ne razume, kaj še le govori nemščine haha spet moje prvo vprašanje “ a si ti tut na work and holiday?” Yes! Oooooo toooo, še ena! Zakon. Evo pa smo že tri in zmenjene, da se skupaj odpravimo v mesto. Čakamo na kufre...moj je rabu glih 20 min, sm globoko v sebi že paničarla, odnesu me pa tut ni sabo na vrtiljak. Haha soliden začetek!! Stojimo v vrsti za prijavo dobrin....z dekletoma debatiramo nakar se za name zasliši moški glas...po finsko hahaha Jasmin se obrne. Pakdat je slišal, da je Jasmin iz FInske pa je moral vskočit v pogovor. Moje prvo vprašanje...jasno. guess what..tudi on je na work and holiday! In smo šli, štirje mušketirje na misiji v SYDNEYUUUUU!! Ob 6 popoldne je že tema. Amm what?

Legendice!!

Hostel našla brez problema, večerjo pa tut. Ne vem, če je kej bolj enostavnega kot pa dobro in zdravo jest tukej...prvi vtis...ZAKON! V sob imam tri Irke in dva Šveda. Spim k ubita...

Poraba denarja: Opal kartica=20$, Hoste=220$, večerja=13$ ...SKUPAJ=235$

See ya later aligator, in a while crocodile! ;)