Things are (finally) moving!!

Kaj nej rečm, definitivno sem preživela preceeeej pester teden od mojega zadnjega zapisa. But before I forget...it's officially mangoooo season!!! 2 manga v velikosti moje glave...za 5$ HELL YEAH <3

Tokratno iskanje službe se je izkazalo kot veliiiik bolj zahtevno od tistega v prvem tedenu mojega bivanja v Sydney-u. Tekel je drugi teden, kar sem bila brez (redne) službe, v Proteiniju sem še vedno uživala za vikend, ampak me je dolgčas čez teden začel precej nervirat + gotta make some money! Priznam, da sem se kr mal ustrašla in “kaj pa če-ji” so spet prišli na plano. K sreči so me cimri doma ves čas bodrili, da bo že pršla ena služba naokoli...enkrat! :o Prijavla sem se na nešteto oglasov na Gummtree-ju, poslala biljon življenjepisov in “cover letter-jev”, šla v precej trgovin in kafičev spraševat, če slučajno rabijo koga...pa vedno isti odgovor – “seveda, pust nam CV, pa te pokličemo” FU!!! No v tistem trenutku sm bla hvaležna vsaj za vreme, da nas je začelo razvajat s sončkom in kr visokimi temperaturami :)

No, potem pa v torek zvečer dobim klic – stric Fred iz božične okraševalne agencije. “Long time no see! Are you still looking for work??”.....ammmm JAAA!!! :o BUM, sreda ob 6:00 začnemo. Končnooo! Cela vesela, niti mal me ni motilo, da bom mogla ustat ob 4:45 zjutri haha sam, da sm dobila job....ampak, there’s always a BUT haha kljub temu, da zveni oh in sploh, da za dnar okrašuješ smrekce in postavljaš dekoracije po ulcah itd...exactly what I thought it will be. Oh well, you were wrong. Po tem, ko smo vso konstrukcijo za smreko (mejte u mislih gigantsko umetno smreko) znosil v kombi, vse škatle z okraski in ostalimi zadevami, smo se 1 uro fijakal do Manly-ja, končne destinacije, kjer smo na konc tisto smreko tut postavl. Naj omenim, da je bla ekipa v 80% sestavljena iz punc s 3 fanti. Tko da smo večino fizičkega dela in dvigvanja opravle me + razen mene in še ene nove Estonke, so ble use 18 letne Nemke, ki jim je blo usem tako težko razložit kako delo poteka, kaj dejansko mormo me k sva nove nrdit itd. to, da so ves čas itak pričale v Nemščini pa tut ni pripomoglo k temu, da se mi je usaj mal sanjalo kaj se dogaja. Pol k smo raztovorl cel tovrnjak, smo mogle use tiste umetne veje postavt na mesto, da je zgledala usaj približno naravna, cele roke sm mela popraskane od tistih plastičnih iglc in izsušene od soli, k jo je naneslo od morske vode – še od prejšnga leta haha no smreko smo sestavl v treh delih, ker je bla prevelika za vse na enkrat pa še dvignjena je bla na podestu kašna dva metra od tal. Spodnji del smo okrasil iz podesta. Pri prvem okrasku, k sm ga nataknila na smreko me je šefe že napizdu kaj sm tko počasna, da mamo nešteto okraskov za dat gor in da za vsazga porabm max 10 sekund ne pa 1 minuto...še dobr, da mi je kdo sploh povedov, kako se pravilno natakne tisto stvar na vejo – ha, nop, očitno bi to mogla že sama od sebe vedt. Nemke spet niso ble glih v pomoč in so delale svoje, če so pa slučajno opazile, da si mal zmeden, si očitno niso mogle pomagat, da ne bi zavile z očmi in reees s težavo pristopile in ti zlovoljno razložile zadevo. No po kašnih 6 urah dela, okraševanja in sestavlanja smreke na čistem soncu wopwop smo se spokal v kombi in odpeljal nazaj proti skladišču po novo rundo za drugo lokacijo. Vmes nas je čakalo še organiziranje in spravljanje okraskov v skladišču, kjer s Helen (Estonka novinka) spet nisva mele blage veze kaj se dogaja in nama ni preostalo druzga kot da hodva za Nemkami k dva njihova cucka in čakava, kdaj bodo mogoče spregovorile v Angleščini in nama dale kakšno navodilo kaj pa mogoče lahko nrdiva. Okol pol 5 smo se končno odpravl na drugo (zadnjo) lokacijo. Mislm, da smo bli kr kašnih par ur pozni in smo tok hitel tam, še dobr, da je bla ta smreka skor še enkrat manjša. Vseen smo zaključil okol pol 8 zvečer in se vrnil nazaj na začetno točko ob 20:00 – you do the math, kolk ur dela je blo tole :D stric Fred me je vprašal, če bi hotla delat še naprej...pa sm mu kr povedala, da tole pa res ne bo šlo. Že res, da dobila precej dnarja (za tolk ur pa 6-7 dni na teden, pfew) sam hvala lepa, nism pršla v drug konc sveta zato, da bom delala 14 ur na dan vsak dan... #byefelicia  Lahko pa vsaj rečem, da sm pomagala okrasit božično smreko na eni najbolj znanih in živahnih ulic v Sydneyu! Ha!

S Helen sva vseeno ostali v stiku, tut ona se ni odločila za to, da ostane tam in je del tima, ki niti približno ne zna dobr komunicirat na delu. Tko da sva obe nazaj med nezaposlenimi! High five sista! :D

V četrtek sm si sicer končno uspela zrihtat še avstralsko zdravstveno kartico in oddat nekej CVjev v parih kafičih in pekarnicah. Po celem tednu laufanja okol in sredinem konkretnem fizičnem delu sm bla totalno izmučena in sem pozno popoldne samo še sedela pred kompom in delala seznam kafičev kamor še lahko nesem svoj življenjepis. Eden od njih je bil še odprt, pa sm se kr na vrat na nos odločila, da grem tja. Bondi Wholefoods Surry Hills (check their instaaa <3), ki je dobrih 15min oddaljen od doma. Mal hitre hoje za konc dneva, pa sm jih glih še ujela pri zapiranju..in še menedžerka je bla tam! Kul, spregovorim par besed z njo in vprašam, če najemajo. Absolutno me je šokirala z “DA”. Pustim svoj CV, ona pa mi zagotovi, da me pokliče. Mela sm dobr filing, ampak se nism hotla nč pretirano veselit. Takoj naslednje jutro (petek) me presenet njen sms! WHAT?! Hoče, da pridm na training že v soboto ali nedeljo...šit js pa delam. Jaoooo! Prec napišem Megan, da nujno rabm it na to uvajanje, ker nujno rabm službo haha pa mi je z veseljem dala nedeljo frej...končno se mi je nasmehnila sreča in se je vse poklopilo kot mora! Kljub temu, da je moje uvajanje potekalo preceeeej mirno, čeprov je Mimi-menedžerka hotla vidt, kako se bom znašla v vikend gužvi, mi je iz prve ponudla službo. Je rekla, da dobiva supr signale od mene in da ji res zgledam kokr, da vem kaj delam. “thaaaanks” :$ Predebatirale sva vse birokratske zadeve in se dogovorile o podrobnostih. 5 delovnih dni, če želiš ekstra ure, lahko delaš 6 dni. Če delaš jutranjo izmeno, si lahko privoščiš zajtrk v kafiču (karkoli želiš), pripada ti še kosilo in smoothiji, čaji, kave, naravni sokovi...karkoli želiš čez dan. Wau. Popoldanska izmena ravno tako + ko zvečer pospravljaš in sortiraš hrano, ki jo moraš zamenjat s svežo, vse kar je ostalo lahko vzameš domov – muffine, solate, wrap sendvičke...res zakon pa še vse je zdravo in polnovredno/organsko in drugač FUL DRAGO! haha Res mam dobr filing glede tega in ful se veselim, da začnem prvo izmeno v četrtek! Thank you universe, upam, da bo res vse šlo tko kot mora! Zdej me pa čaka samo še to, da obvestim Megan, da bo ta vikend moj zadnji. Mislm, da je čas, da nrdim korak naprej in se poslovim od Proteinija. Poročam prihodnji teden!

And my social life??? Happy to report, da se premika v pravo smer! :D Po dolgem času sm šla spet vn v petek zvečer in si pogledala Darling Harbour še v nočni podobi, šla mal plesat na živo musko in uživat večer z Melti. 

Absolutno ne smem pozabt na druženje s cimri v soboto, ko smo proslavil Yoghitin zaključek magisterija...nas je peljala v (po njenem mnenju) najboljšo indijsko restavracijo v mestu, naročila celo mizo različnih jedi in ne morm z besedami opisat kako božanska je bla hrana!  *.* (ne prevzemam odgovornosti za slinast ekran! ;) )

NO RAGRETS!! :D

Sydney life is in full swing now. Vedno bolj mi postaja všeč. Sploh pa, ko se sprehajaš po znameniti Coogee to Bondi obalni poti, in se ti pred očmi slikajo take podobe, da ostaneš brez besed... 

 

al pa, k gledaš odbojko na mivki svetovnega ranga na Manly Beachu v družbi kolegice s katero se nisi vidu že dva tedna – a lot to catch up on and a lot of hot beach volley players...hihihi LIFE IS GOOD!! :D

More and more exciting stuff is coming up for sure so stay tuned, pa držte pesti, da bo nova služba res zakon, wohoooooo!

xxx

p.s. tok sm mela zdej posla s tem, da sm zažgala riž za kosilo (ja, zažgala. Prlimov se je na dno posode in zažgau. I hope I can at least save the pot hahaha)

Te zanima še kako je potekal moj prvi teden “brezposelnosti”? Klikni tukaj :)

The Land Down Under

Po kratkem (beri dvoletnem) premoru, se na sceno zopet vračajo moji potovalni zapisi...le, da tokrat iz Avstralije. Pisala bom dnevnike in jih za nazaj poskušala čim bolj redno objavljati tako da vse, ki vas zanima kako se imam in kaj počnem, ohranim na tekočem...za začetek pa nekaj misli, ki so se mi podile med pripravami na odhod in med samo potjo. :) Enjoy, pa javte se kej!

Cheers

    ....................

Pon 25.9.17:

Občutki: v naključnem vrstnem redu skozi celoten dan:  vznemirjenost, strah, veselje, evforija, negotovost, žalost...something like this basically:

 Čemu tako počutje:  vznemirjenost, ker se spet obeta potovanja, to je taka dobra pozitivna vznemirjenost, ki pomeni, da se prebližuje nekaj superskega! Strah, ker se spuščam v neznane vode, kaj šele bo! Ker ne vem kako se bodo zadeve razpletle; bom dobila službo, bom lahko dobila stanovanje, bom sploh prišparala kej denarja, mi bo ratalo, mi ne bo ratalo, me bodo deportiral (zakaj že?!?!), kaj če zbolim, kaj če si kej naredim, kaj če mi zmanjka keša, kaj če ne bom zdržala, bom spoznala kakšne nove prijatelje...klasika :D Veselje, ker valda grem na potovanja wohooo, ker bom lahko dokazala, da se da in da zmorem (after i get over that same fear haha), ker bom spet v elementu – počela to kar počnem najbolje in najrajše – potujem, ker vem, da bo nora izkušnja, ker bom spet srečala svoje kamp prijateljeeeee, po parih letih!! Evforija, ker nobeno daljše potovanja ni nič brez evforične manije in splošnih napadov panike in veselja hkrati. Negotovost, mogoče dajem vtis, da sem čist ready....hahaha deep down inside pa: O FAK, a si zmešana, kaj ti je tega treba, pa sej nisi čist pr seb, dvomm, da ti bo ratalo...Žalost, ker zapuščam svoje domače, še posebej babi in dedija...na moment imam precej slabo vest (ne me vprašat zakaj), čeprav vem, da me vsi okol mene podpirajo....jah tko je...še enkrat...it’s not like you have to go...

Stanje pripravljenosti: kufer spakiran, lucky 25kg, stojalo še polno cunj, ki se sušijo in tut grejo z mano. #Life ...sej mogoče mi pa rata. Poslovilna feštica je bla...najedl smo se, poslovili smo se, moje bajske bom res precej pogrešala...kako bom zdej hodila na pičiče, če pa njih ne bo zravn?! Aja, ne bom, k jih tle ne poznajo :’( poslavljanja še trajajo in še bodo do pojutrišnjem. Al sam še čakam na sodni dan....

Tor 26.9.17:

Občutki: v naključnem vrstnem redu skozi celoten dan: panika, vznemirjenost, negotovost, veselje, žalost, tesnoba, strah...mogoče mam pa bipolarno motnjo..evo no, zdej pa še hipohondrija...najboljš, da kar neham razmišlat...a ve kdo kako se da možgane na letalski način?? Help, anyone?!?!

Čemu tako počutje: Panika...ne vem, če bi bla situacija tle lahko še bol očitna...mislm, da je selitev na KONEC SVETA (pa ne un iz Piratov iz Karibov...) čist dober razlog za zganjanje panike. Vznemirjenost, ker komej čakam že da grreeeem!, k vem da bo vse negativno mim, ko bom enkrat na letalu – tm ni več prostora za negativo...sam predstavlej si, da maš panični napad na 14 urnem letu.... dr. House: “one milligram of diazepam now!!!!!” A majo stevardese kakšno pomirjevalo tam v vozičkih? Negotovost...jah sej veš, ni positive brez negative al kva?! Žalost...bolj k razmišlam, slabš je..mislm to sm napisala, k da sm toplo vodo odkrila. Najbolj je bed, k pomislš, da zdej pa res kr precej časa ne boš vidu domačih, sploh pa mačka! Vsakič k pomislm, bi se kr zjokcala. Kaj bo šele jutr na letališču. *smrk, smrk*  Veselje, ker valdaaaaa, a ne veš, da greš v avstralijo....ej kr u avstralijo greš, wtf, a ni to noro. Prov no.ro!!  Tesnoba...ja mal pa me tišči, če čist po pravici povem. Sej vem, da eni ne bi, ampak men se ne zdi nč čudnga. Brez veze olepševat zadeve. Težko je, fakin težko se selt na drug konc sveta. Čeprov večina vid samo pozitivo, v ozadju je pa skor več negative...žal. Strah..again, al me je tok stvari strah, da nimam cajta/dost prostora usega naštet...glavne v tem momentu: kaj če bo kej narobe s karto, vizo, kaj če mi zgubijo prtljago, kaj če me na emigraciji kr zavrnejo in deportirajo nazaj, kaj če...kaj če....kaj če....če čebula ne bi če imela bi bila bula (btw, a mi lahko prosm kdo razloži ta rek?!?!)

Stanje pripravljenosti: ready as I'll ever be...it’s safe to say, da je kufer kr povn. Čeprav sem danes spet vse zložila ven, odstranila precej, dodala cunje iz stojala, prelagala, premišljevala, delala scenarije, kaj rabm, česa ne...KAJ PA ČE?!?! Pa smo spet pr ČE(buli). Zgleda, da je bil moj kufer to poletje tako požrešen kot js v ameriki...27kilc. a sm na glavo padla?? Kako ga bom pa dobila dol iz vrtiljaka za prtljago na letališču?? Vrjetno me bo kr sabo odnesu. Nč zvečer me čaka še zadnja družinska večerja pol pa...

Sre, čet 27., 28.9.17:

Občutki: žalost, žalost, vznemirjenost, žalost, strah, veselje, žalost, veselje, panika, žalost...

Čemu tako počutje: a je treba posebej poudart?

Stanje pripravljenosti: bejžmo, let’s get this over with...(neumesna...svaka čast Zagreb, iz kurnika ste nrdil krasno evropsko letališče).

 

Oddam kufer – OK, ročna – OK, zajtrk – OK. Čakanje, čakanje, wc, čakanje. Ajde pa pejmo. Jok, jok, adijo, jok, blablabla, jok, objemi, jok, selfi za Gala in grem.

 Karta – OK. Pomaham še zadnjič in že sem v vrsti za security check – OK. So far so good! 5h30min leta pred mano. Bolš, da nas bodo nahranil...pričakovanja so ekstra visoka, sej ja letim s Qatarjem, najboljšo letalsko družbo na svetu 2017. Upam, da ne pademo dol...klasične misli na letalu. Let, nč posebnga, jedla sm, spala nism...storitve pa čist povprečne...nč posebnga res. Doha – 32°, dolge hlače, majca z dolgimi rokami, jakna. Cool, no worries....14h 20min, let’s do this, mam js to!

 Prvič sedim v ZGORNJEM NADSTROPJU na letalu! Še dobr, tam nas je manj, pa bo hitrej hrano razdelila! Spim, samo, ko je čas za spanje v Sydneyu....ampak rajš ne, k pol mi ne bodo dal večerje. Počakam, se najem, spedenam za spanje...probam se naštimat...spim, bedim, spim, bedim...še 10h. Spim, spim, bedim, film, spim, film, hrana, film, hrana. Uro pred pristankom se zapletem v debate s sosedo. Jasmin iz Finske...prvo vprašanje z moje strani, “a si ti tut na work and holiday??”, odg. Ne, sam potujem. Ok. Kul. A si useen za, da se drživa skup? :) sure! Bingo! Pa mam prjatlco :D in smo že na tleh...honestly, sm mislna, da bo hujš!! Z Jasmin čakava v vrsti za emigracijo...držim pesti za svojo vizo!! Na kar naju iz ozadja v nemščini ogovori dekle...Anna. kmal ji postane jasno, da nobena od naju niti približno ne razume, kaj še le govori nemščine haha spet moje prvo vprašanje “ a si ti tut na work and holiday?” Yes! Oooooo toooo, še ena! Zakon. Evo pa smo že tri in zmenjene, da se skupaj odpravimo v mesto. Čakamo na kufre...moj je rabu glih 20 min, sm globoko v sebi že paničarla, odnesu me pa tut ni sabo na vrtiljak. Haha soliden začetek!! Stojimo v vrsti za prijavo dobrin....z dekletoma debatiramo nakar se za name zasliši moški glas...po finsko hahaha Jasmin se obrne. Pakdat je slišal, da je Jasmin iz FInske pa je moral vskočit v pogovor. Moje prvo vprašanje...jasno. guess what..tudi on je na work and holiday! In smo šli, štirje mušketirje na misiji v SYDNEYUUUUU!! Ob 6 popoldne je že tema. Amm what?

Legendice!!

Hostel našla brez problema, večerjo pa tut. Ne vem, če je kej bolj enostavnega kot pa dobro in zdravo jest tukej...prvi vtis...ZAKON! V sob imam tri Irke in dva Šveda. Spim k ubita...

Poraba denarja: Opal kartica=20$, Hoste=220$, večerja=13$ ...SKUPAJ=235$

See ya later aligator, in a while crocodile! ;)